Pregnant employee denied unemployment benefits for job loss due to employer insolvency without asserting statutory protection.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Tožnici, ki je kot noseča uživala posebno varstvo po ZDR-1 pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z določbami ZDR-1. Vendar pa tožnica sodnega varstva zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljala, zaradi česar je podan dejanski stan, določen v 8. alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD in s tem izključitveni razlog za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti. ZUTD namreč kot pogoj za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti ne določa zgolj nekrivdnega ravnanja delavca pri prenehanju delovnega razmerja, ampak v primerih zavarovanih kategorij delavcev, zahteva tudi njihovo posebno aktivnost, torej, da uveljavljajo varstvo pravic, če jim je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kršeno z zakonom zagotovljeno varstvo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 19. 5. 2016 in odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna enota A., opr. št. ... z dne 25. 2. 2016 ter da se ji prizna pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Obenem je sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče pravilno ugotavlja, da tožnica ves čas nosečnosti uživa posebno varstvo, ki bi ga moralo nuditi sodišče in tožena stranka. Tožnici kot neuki stranki ni mogoče v njeno breme naložiti, da bi postopala zoper delodajalko, ki je prenehala z dejavnostjo brez njene vednosti. Zoper delodajalko zaradi nezakonitega postopanja pri prenehanju dejavnosti niso ukrepale pristojne inšpekcijske službe. Meni, da se tožnici kršijo njene temeljne pravice in povzroča škoda do uveljavitve nadomestila v času bolniške in porodniške. Sodišče prve stopnje ni pravilno razlogovalo določil zakona. Delovno razmerje ji ni prenehalo po njeni volji in vedenju, saj do prejema odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vedela, da je delodajalka prenehala z dejavnostjo. Odločitev, da ji ne pripada niti nadomestilo za čas brezposelnosti je arbitrarna. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba niti ne očita. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) v tem postopku presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 19. 5. 2016, s katero je zavrnila tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna enota A., opr. št. ... z dne 25. 2. 2016. S slednjo je zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravice do nadomestila med brezposelnostjo, ker je ugotovil, da je podan izključitveni razlog po 8. alineji drugega odstavka 63. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUTD). Štel je, da je tožnici delovno razmerje prenehalo zaradi delodajalkine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja, ki določajo posebno varstvo delavcev pred odpovedjo, delavka pa za zavarovanje svojih pravic ni zahtevala arbitražne odločitve ali sodnega varstva.

6. V prvem odstavku 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami, v nadaljevanju: ZDR-1) je določeno, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter delavki, ki doji otroka do enega leta starosti in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti iz dela in še en mesec po izrabi tega dopusta. V tem času delavcem ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca (tretji odstavek 115. člena ZDR-1). Izjema je določena v 5. odstavku citirane določbe in sicer, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu lahko preneha delovno razmerje ne glede na določbo prvega in tretjega odstavka tega člena, po predhodnem soglasju inšpektorja za delo, če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca.

7. Ob nespornem dejanskem stanju, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnica kot noseča delavka uživala posebno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi skladno z določbo 115. člena ZDR-1. Delodajalka ji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi zaradi uvedbe postopka prenehanja delodajalke, ne bi smela odpovedati, razen, če bi predhodno pridobila soglasje inšpektorja za delo. Takšnega soglasja pa, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica zagotovo ni pridobila.

8. Tožnici, ki je kot noseča uživala posebno varstvo po ZDR-1 pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča nedvomno prenehalo delovno razmerje v nasprotju z določbami ZDR-1. Vendar pa tožnica, kar tudi ni sporno, sodnega varstva zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljala, zaradi česar je podan dejanski stan, določen v 8. alineji drugega odstavka 63. člena ZUTD in s tem izključitveni razlog za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti. ZUTD namreč kot pogoj za priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti ne določa zgolj nekrivdnega ravnanja delavca pri prenehanju delovnega razmerja, ampak v primerih zavarovanih kategorij delavcev, zahteva tudi njihovo posebno aktivnost, torej, da uveljavljajo varstvo pravic, če jim je z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi kršeno z zakonom zagotovljeno varstvo. Zakon zahteva le, da varovani delavci uveljavljajo arbitražno odločitev oziroma sodno varstvo pravic, ne pa tudi nadaljnjega pogoja, kot npr. uspešnost takšnega uveljavljanja pravic. Zato se tožnica neutemeljeno sklicuje na to, da bi bilo takšno uveljavljanje pravic v konkretnem primeru nesmiselno, ker je delodajalka prenehala z dejavnostjo.

9. Ker tožnica varstva pravic zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav je sodila v varovano kategorijo delavcev, ni uveljavljala, je sodišče prve stopnje zakonito njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Čeprav je tožnica zaradi nepriznanja nadomestila za čas brezposelnosti prikrajšana, se neutemeljeno sklicuje na to, da so ji bile kršene temeljne človekove pravice. Kljub dejstvu, da je za prenehanje delodajalke izvedela šele z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, bi lahko, na kar je bila posebej opozorjena, uveljavljala varstvo pravic, pa tega ni storila. Pri tem razlogi, zakaj ni uveljavljala varstva pravic, za pritožbeno rešitev zadeve, niso relevantni.

10. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je v skladu s prvim odstavkom 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sklenilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe, saj z njo ni uspela.