Appeal dismissed; court ruled administrative body must verify spouse's income before denying payment exemption.

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Tožnik je s tem, ko je toženko obvestil, da naj bi bila upravičenka lastnica stanovanja in naj se išče rešitev v tej smeri, vstopil v postopek, kar pomeni, da v upravnem postopku ni bil neaktiven. Kljub sporočilu tožnika o lastništvu nepremičnine zavezanke, toženka dejstev v tej smeri ni ugotavljala, čeprav je po vrstnem redu plačil za storitev institucionalnega varstva upravičenec na prvem mestu za plačilo storitve. Zato v okoliščinah tega primera samo zato, ker tožnik ni podal vloge za oprostitev plačila (ki mu je v prvi vrsti nasprotoval, pa toženka ni ugotovila, ali utemeljeno) ni bilo podlage za odločbo, da je tožnik dolžan v celoti plačati storitev institucionalnega varstva za upravičenko.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženke št. 1233-17/2014/1 z dne 5. 3. 2015 in št. 12302-76/2015-2 z dne 21. 5. 2015.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Presodilo je, da toženka ni imela pravne podlage za naložitev plačila prispevka v celotni višini oprostitve plačila upravičenke tožniku, ne da bi ugotavljala njegovo plačilno sposobnost samo zato, ker ni izpolnil vloge.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da v skladu s 35. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami) vlagatelj uveljavlja pravice iz javnih sredstev z vlogo. Zato bi imel prvostopni organ v predhodnem upravnem postopku pravno podlago, da preveri tožnikov materialni položaj zaradi njegove obveznosti kritja oziroma soprispevka h kritju stroškov institucionalnega varstva za njegovo mater šele potem, ko bi ta vložil vlogo. Brez vložitve vloge in podpisa tožnika kot zavezanca na podlagi 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/04 s spremembami) upravni organ nima pravne podlage za poizvedbo o zavezančevih dohodkih in njegovem premoženju. Zato se šteje, da je plačilno sposoben v višini oprostitve upravičenke. Ob stališču, ki sta ga zavzeli sodišči, bi lahko prišlo do posega upravnih organov v pravico posameznika do zasebnosti. Zato je vložitev vloge zavezanca za uveljavljenje pravice do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev nujni predpogoj, da upravni organ pridobi podatke o zavezančevem premoženjskem stanju. Vloga pomeni zavezančevo soglasje k pridobitvi vseh relevantnih podatkov.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožniku, ki v odgovoru predlaga njeno zavrženje.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Z izpodbijanima odločbama je toženka odločila, da prispevek upravičenke A. A. (matere tožnika) za storitev institucionalnega varstva (oskrbe v domu upokojencev) znaša 662,14 EUR, medtem ko je oproščena plačila te storitve v višini 79,42 EUR. Doplačilo v tej višini je za upravičenko naložila tožniku kot zavezancu. Njegove plačilne sposobnosti ni ugotavljala. Štela je, da je tožnik zavezanec za plačilo v višini celotnega zneska oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva upravičenke, ker v upravnem postopku ni bil aktiven in ni izpolnil vloge za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila socialno varstvene storitve. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da za takšno odločitev toženca ni pravne podlage, saj določitev prispevka zavezanca ne more biti odvisna od tega, ali je podal vlogo za oprostitev plačila storitve, pač pa od njegove plačilne sposobnosti, ki je toženec ni ugotavljal.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Storitev institucionalnega varstva so dolžni plačati upravičenci in drugi zavezanci (prvi odstavek 100. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS št. 54/92 s spremembami), razen če center za socialno delo na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve (četrti odstavek 100. člena ZSV). Merila, po katerih se za upravičence in druge zavezance delno ali v celoti določajo oprostitve pri plačilu storitev, je Vlada Republike Slovenije v skladu s tretjim odstavkom 100. člena ZSV predpisala z Uredbo o merilih za določanje oprostitve pri plačilih socialno varstvenih storitev (Uredba, Ur. l. RS št. 110/04 in naslednji).

10. Upravičenec ima pravico do oprostitve plačila socialno varstvene storitve, če plačilo presega njegovo plačilno sposobnost (2. alineja prvega odstavka 6. člena Uredbe). Znesek, za katerega je upravičenec oproščen plačila, plača zavezanec, razen v primerih, ko ni zavezancev (3. alineja prvega odstavka 6. člena Uredbe). Če center za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) po pregledu zahteve za oprostitev upravičenca ugotovi, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila, o uvedbi postopka obvesti zavezanca in mu da možnost, da kot stranka vstopi v postopek (drugi odstavek 29. člena Uredbe).

11. Toženka je 10. 12. 2014 prejela vlogo upravičenke (A. A.) za oprostitev plačila storitve institucionalnega varstva. Z zaprosilom z dne 17. 12. 2014 je tožnika pozvala na izpolnitev vloge za uveljavljenje pravice do oprostitve plačila socialno varstvene storitve. Tožnik je odgovoril z dopisom z dne 15. 12. 2014, da je upravičenka lastnica stanovanja na naslovu X, oziroma ima na njem delež in predlagal, da CSD išče rešitev v tej smeri ter ga o tem obvesti.

12. Uredba ne predpisuje, na kakšen način zavezanec vstopi v postopek, oziroma da to lahko stori samo z vlogo za uveljavitev pravice do oprostitve plačila socialno varstvene storitve. Tožnik je s tem, ko je toženko obvestil, da naj bi bila upravičenka lastnica stanovanja in naj se išče rešitev v tej smeri, vstopil v postopek, kar pomeni, da v upravnem postopku ni bil neaktiven. Kljub sporočilu tožnika o lastništvu nepremičnine zavezanke, toženka dejstev v tej smeri ni ugotavljala, čeprav je po vrstnem redu plačil za storitev institucionalnega varstva upravičenec na prvem mestu za plačilo storitve (prvi odstavek 6. člena Uredbe). Zato v okoliščinah tega primera samo zato, ker tožnik ni podal vloge za oprostitev plačila (ki mu je v prvi vrsti nasprotoval, pa toženka ni ugotovila, ali utemeljeno) ni bilo podlage za odločbo, da je tožnik dolžan v celoti plačati storitev institucionalnega varstva za upravičenko.

13. Toženka je zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je za priznanje pravice do oprostitve plačila institucionalnega varstva bistvena vložitev vloge, nepopolno ugotovila dejansko stanje. Zato sta sodišči nižje stopnje pravilno odpravili izpodbijani odločbi toženke in zadevo vrnili v ponovno upravno odločanje.

14. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Tožnik je v odgovoru na revizijo očitno neutemeljeno predlagal zavrženje revizije, zato je revizijsko sodišče štelo, da tak odgovor za pravdo ni bil potreben in tožniku stroškov za odgovor na revizijo ni priznalo (prvi odstavek 155. člena ZPP).