Supreme Court allows appeal, voids first-instance judgment for procedural defects and remands case.

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 850/2017-10 z dne 21. 6. 2017 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

[JEDRO]

Neizvedba glavne obravnave pomeni, da bo kot podlaga za presojo sodišča v celoti upoštevano dejansko stanje, ki ga je ugotovil upravni organ.

Zaradi dvoma v pravilnost dejanskega stanja, kot ga je ugotovila pritožnica, bi moralo sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo.

Če v posameznem primeru ni razlogov za preganjanje, katerih nevarnost mora biti individualno in konkretno izkazana, je logično, da ni treba ugotavljati s tem povezanega utemeljenega strahu in lastnosti dejanj preganjanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo odločbo tožene stranke št. 2142-361/2016/16 (1312-02) z dne 27. 3. 2017, s katero je ta zavrnila prošnjo tožnikov za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi sodbe je med drugim navedlo, da bi morala tožena stranka upoštevati prejete informacije o izvorni državi in se opredeliti o možnosti vrnitve tožnikov v Iran glede na to, da so bili v Republiki Sloveniji krščeni.

3. Zoper navedeno sodbo vlaga tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pojasnjuje, da sprememba vere tožnikov ni bila pristna zaradi neprepričljivosti njihovih odgovorov v zvezi z zanimanjem za krščanstvo in razlogi za odhod iz izvorne države. Zato poudarja, da ji skladno z upravnosodno prakso ni bilo treba proučiti informacij o težavah, ki bi jih imeli tožniki v Iranu zaradi spreobrnitve v drugo vero, saj do tega ni prišlo. Glede na navedeno predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbo zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V odgovoru na pritožbo tožniki navajajo, da bi morala pritožnica pritožbene ugovore uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožnica s pritožbenimi navedbami, da ji zaradi ugotovitve o nepristnosti spremembe vere ni bilo treba preverjati, kakšne težave bodo imeli tožniki v Iranu, ni navajala novih dejstev, ampak je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, zato poizvedb, da teh navedb ni podala do konca postopka na prvi stopnji ni bilo treba opraviti (prvi in drugi odstavek 74. člena ZUS-1).

7. V obravnavanem primeru je sodišče odločalo na seji (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), torej na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta (60. člen ZUS-1). V tem primeru pa dokazov z namenom ugotovitve pravilnosti ni mogoče izvesti. 1 Neizvedba glavne obravnave torej pomeni, da bo kot podlaga za presojo sodišča v celoti upoštevano dejansko stanje, ki ga je ugotovila pritožnica.

8. Iz ugotovitev upravnega postopka je razvidna neskladnost in neprepričljivost izjav tožnikov v zvezi z razlogi za odhod in zanimanjem za krščanstvo v izvorni državi ter siceršnjim poznavanjem vere. Zato je pritožnica, upoštevajoč tudi ugotovitev, da tožniki pred krstom niso bili deležni verskega pouka, ocenila, da predloženi krstni listi ne pomenijo resnične spremembe vere, zaradi česar ni podan utemeljen strah za preganjanje v primeru vrnitve v Iran.

9. Ne glede na navedeno je sodišče prve stopnje presodilo, da bi se morala pritožnica opredeliti do prejetih informacij o posledicah za tožnike v izvorni državi zaradi krsta v Republiki Sloveniji. To po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da sodišče prve stopnje (kljub zavrnitvi izvedbe glavne obravnave) ni upoštevalo dejanskega stanja, ki ga je ugotovila pritožnica, saj je v nasprotju z njo štelo, da že predloženi krstni listi predstavljajo resnično spremembo vere. Razlogi za ključno odločitev sodišča prve stopnje, da so podane bistvene kršitve pravil postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1), pa v izpodbijani sodbi niso razvidni.

10. Zaradi dvoma v pravilnost dejanskega stanja, kot ga je ugotovila pritožnica bi moralo sodišče prve stopnje moralo opraviti glavno obravnavo. Na njej bi moralo izvesti tudi dokaze, ki so bili že izvedeni pred organom pritožnice, če je menilo, da jih je treba drugače presoditi (drugi odstavek 51. člena ZUS-1); v zvezi s tem ter načelom odprtega sojenja in materialnega procesnega vodstva pa bi moralo zagotoviti strankam tudi ustrezno pravico do izjave (21. člen ZUS-1). Opustitev obrazložitve, zakaj glavna obravnava kljub dvomu v pravilnost dejanskega stanja ni bila izvedena, pa pomeni, da skladno z ustavno zagotovljeno pravico do obrazloženosti sodbe ni mogoče šteti, da vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, zaradi česar jo je treba razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi, ali je glede na ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku v zvezi spremembo vere tožnikov treba izvesti glavno obravnavo in v primeru, če obstajajo razlogi, ki utemeljujejo izjemo od te obveznosti, to v svoji sodbi ustrezno obrazložiti.

11. Vrhovno sodišče zgolj pojasnjuje, da je razlog za podelitev mednarodne zaščite prosilčev utemeljen strah pred preganjanjem zaradi v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 naštetih razlogov. Če v posameznem primeru ni razlogov za preganjanje, 2 katerih nevarnost mora biti individualno in konkretno izkazana, 3 je logično, da ni treba ugotavljati s tem povezanega utemeljenega strahu in lastnosti dejanj preganjanja. 4 Glede na ugotovljeno dejansko stanje je zato zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi pritožnica na podlagi zbranih informacij o stanju v izvorni državi morala preveriti, kako bi lahko bili tožniki preganjani v Iranu. Ugotavljanje teh dejstev namreč ni smiselno, če so vero spremenili le navidezno, zaradi ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. 5

12. Sodišče prve stopnje bo torej najprej moralo presojati tožbene ugovore v zvezi s pristnostjo spremembe vere tožnikov. Pri oceni tega dejstva pa bo moralo upoštevati vse osebne okoliščine, navedbe in ravnanja tožnikov in ne le predloženih krstnih listov. Šele ob morebitni ugotovitvi, da je trditvena podlaga v tožbi v zvezi z obstojem razlogov za preganjanje dokazana, bo možna nadaljnja presoja, ali so razumne in prepričljive ugotovitve v obrazložitvi pritožničine odločbe glede proučitve informacij o izvorni državi.

1 Tako tudi odločbi Vrhovnega sodišča X Ips 274/2014 z dne 6. 10. 2016 (14. točka) in X Ips 37/2004 z dne 18. 6. 2009 (10. točka).

2 Skladno s prvim odstavkom 27. člena ZMZ-1 je razlog za preganjanje med drugim tudi pripadnost določeni veroizpovedi.

3 Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča I Up 339/2016 z dne 11. 1. 2017.

4 Lastnosti dejanj preganjanja opredeljuje 26. člen ZMZ-1.

5 Tako tudi odločba Vrhovnega sodišča I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017.