Court dismisses appeal confirming that early termination of self-employment requires proportional subvention return regardless of qualification errors.
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court dismissed the appeal against a first-instance judgment ordering the return of a proportional share of a self-employment subvention. The appellant argued that the Employment Service failed to inform them about specific educational requirements for their chosen activity, while the Employment Service contended that early contract termination alone triggers repayment obligations under the agreement. The court ruled that the appellant's failure to meet activity conditions does not exempt them from returning funds, as the contract was terminated prematurely without invoking statutory exceptions like parental leave.
Legislator headnote
AI generated9. člen Pogodbe o dodelitvi subvencije za samozaposlitev; 353. člen ZPP: Premature termination of a self-employment subvention agreement before the agreed term constitutes misuse of funds, mandating the return of a proportional share of the subvention regardless of whether the beneficiary was informed of specific activity qualification requirements or the underlying cause of business failure.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
Ker subvencija in pridobitev koncesije nista bili povezani, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožena stranka ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dejavnosti, ki naj bi jo opravljala v okviru samozaposlitve, ne vpliva na njeno obveznost, da (zaradi predčasnega prenehanja opravljanja dejavnosti) vrne sorazmerni del subvencije.
Sodišče prve stopnje se je oprlo le na 9. člen Pogodbe o dodelitvi subvencije za samozaposlitev, v katerem je določeno, kaj se šteje za nenamensko porabo sredstev in da je posledica takšne porabe obveznost vračila sorazmernega dela subvencije. Pojasnilo je, da gre za nenamensko porabo sredstev vedno, ko pride do prenehanja samozaposlitve pred s pogodbo dogovorjenim časom, razen v primeru odjave zaradi uveljavljanja pravice do starševskega dopusta in nadomestila. V obravnavanem primeru navedena izjema ni bila zatrjevana, nesporno pa je bilo, da je samozaposlitev prenehala pred časom, dogovorjenim s pogodbo. Odločitev o tem, da mora tožena stranka tožeči vrniti sorazmeren del subvencije, je zato pravilna.
Vprašanje, ali bi tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o dodelitvi subvencije morala vedeti kakšni so pogoji za opravljanje dejavnosti, ki jo je želela opravljati, ali pa bi jo o tem morala poučiti tožeča stranka, na zgornjo odločitev ne more vplivati. Prav tako ne vprašanje, kaj je bil vzrok za neuspešno poslovanje tožene stranke in kdaj ter za kaj je ta porabila sredstva, pridobljena s subvencijo. V kolikor ocenjuje, da je bila s strani tožeče stranke zavedena in ji je zaradi njenega protipravnega ravnanja nastala škoda, bi to morala uveljavljati v posebnem postopku. Četudi bi se namreč izkazalo za resnično, da je tožena stranka pogodbo sklenila na podlagi napačnih podatkov, ki ji jih je posredovala tožeča stranka (torej v zmoti), to ne bi pomenilo, da lahko obdrži kar je s pogodbo prejela. V takšnih primerih lahko pride le do razveljavitve pogodbe, v posledici katere mora vsaka stranka vrniti vse, kar je s takšno pogodbo prejela.
Prav tako je za odločitev v predmetnem sporu irelevantno zakaj tožena stranka ni izpolnjevala prevzete obveznosti obročnega vračila dolga in da je večkrat predlagala odpis dolga. Nesporno je, da takšnemu predlogu ni bilo ugodeno (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožeči ni predložila dokumentacije, na podlagi katere bi ta predlogu lahko ugodila). Samo to pa bi lahko bilo relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v prvem in tretjem odstavku izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 33797/2016 z dne 8. 4. 2016.
2. Zoper takšno odločitev se, zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo toženčeve izvršilne stroške.
3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila, da bi bila pogodba o dodelitvi subvencije pogojevana s pridobitvijo koncesije. V pritožbi zato ugotovitve sodišča prve stopnje, da temu ni bilo tako, ne more izpodbiti. Takšno pogojevanost pa dejansko v nadaljevanju pritožbe negira že sama, ko navede, da pridobitve koncesije v pogodbi o subvenciji ni bilo treba omenjati, saj je bilo to že dogovorjeno z Občino Š. S tem priznava, da pridobitev subvencije ni bila pogojevana s pridobitvijo koncesije. Da tega dejansko ni mislila niti ona, pa izhaja že iz njenega zatrjevanja, da je sredstva, pridobljena s subvencijo, potrošila še preden je bilo odločeno njenem delovnem dovoljenju, ki je bilo pogoj za pridobitev koncesije. Ker torej subvencija in pridobitev koncesije nista bili povezani, pa je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tožena stranka ni izpolnjevala pogojev za opravljanje dejavnosti, ki naj bi jo opravljala v okviru samozaposlitve, ne vpliva na njeno obveznost, da (zaradi predčasnega prenehanja opravljanja dejavnosti) vrne sorazmerni del subvencije.
6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka predčasno prenehala opravljati dejavnost, za katero je prejela subvencijo. V posledici tega je zaključilo, da mora tožeči stranki vrniti sorazmerni del subvencije. Do navedbe tožene stranke, da je za predčasno prenehanje opravljanja dejavnosti kriv sam Zavod za zaposlovanje (tožeča stranka), ki toženi stranki ni pojasnil, da je za opravljanje dejavnosti, ki jo je zavodu predstavila (dnevna nega starejših), potrebna višje šolska izobrazba, se ni opredelilo. Oprlo se je le na 9. člen Pogodbe o dodelitvi subvencije za samozaposlitev (priloga A9), v katerem je določeno, kaj se šteje za nenamensko porabo sredstev in da je posledica takšne porabe obveznost vračila sorazmernega dela subvencije. Pojasnilo je, da gre za nenamensko porabo sredstev vedno, ko pride do prenehanja samozaposlitve pred s pogodbo dogovorjenim časom, razen v primeru odjave zaradi uveljavljanja pravice do starševskega dopusta in nadomestila. V obravnavanem primeru navedena izjema ni bila zatrjevana, nesporno pa je bilo, da je samozaposlitev prenehala pred časom, dogovorjenim s pogodbo. Odločitev o tem, da mora tožena stranka tožeči vrniti sorazmeren del subvencije, je zato pravilna.
7. Vprašanje, ali bi tožena stranka ob sklenitvi pogodbe o dodelitvi subvencije morala vedeti kakšni so pogoji za opravljanje dejavnosti, ki jo je želela opravljati, ali pa bi jo o tem morala poučiti tožeča stranka, na zgornjo odločitev ne more vplivati. Prav tako ne vprašanje, kaj je bil vzrok za neuspešno poslovanje tožene stranke in kdaj ter za kaj je ta porabila sredstva, pridobljena s subvencijo. V kolikor ocenjuje, da je bila s strani tožeče stranke zavedena in ji je zaradi njenega protipravnega ravnanja nastala škoda, bi to morala uveljavljati v posebnem postopku. Četudi bi se namreč izkazalo za resnično, da je tožena stranka pogodbo sklenila na podlagi napačnih podatkov, ki ji jih je posredovala tožeča stranka (torej v zmoti), to ne bi pomenilo, da lahko obdrži kar je s pogodbo prejela. V takšnih primerih lahko pride le do razveljavitve pogodbe, v posledici katere mora vsaka stranka vrniti vse, kar je s takšno pogodbo prejela.
8. Prav tako je za odločitev v predmetnem sporu irelevantno zakaj tožena stranka ni izpolnjevala prevzete obveznosti obročnega vračila dolga in da je večkrat predlagala odpis dolga. Nesporno je, da takšnemu predlogu ni bilo ugodeno (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka tožeči ni predložila dokumentacije, na podlagi katere bi ta predlogu lahko ugodila). Samo to pa bi lahko bilo relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku.
9. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor zoper odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, ker naj bi tožena stranka ugovarjala zoper sklep o izvršbi, v katerem te niso bile zahtevane. Takšna trditev je neresnična, saj iz predloga za izvršbo izhaja, da je tožeča stranka že tedaj zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od glavnice, od 17. 6. 2012 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku tudi v tem delu pravilno ugodilo.
10. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo nobene od kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).