Legislator Case Law & Legislation
VSC Sklep II Cpg 179/2017 ECLI:SI:VSCE:2017:II.CPG.179.2017 AI generated

Appeal dismissed: Ordinary advance payment collection without security does not constitute asset dissipation under enforcement law.

Case Number VSC Sklep II Cpg 179/2017
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The High Court in Celje dismissed the appellant's appeal against the first-instance court's rejection of a provisional order for the preservation of a monetary claim. The appellant argued that the defendant's practice of accepting advance payments without security and blocking transaction accounts constituted asset dissipation intended to hinder enforcement. The court ruled that such standard business practices and mere delays in repayment do not meet the legal threshold for dissipation or hiding of assets required to grant a provisional order. Consequently, the appeal was rejected as unfounded, and the appellant bears the costs of the proceedings.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), 2. odstavek 270. člen; Če je običajni način poslovanja tožene stranke, da od kupca sprejme predujem in šele nato dobavi vozilo brez zavarovanja, v tem ni dolžnikovga odtujevanja ali skrivanja premoženja, ki bi onemogočal uveljavitev terjatve.

Keywords

AI generated
provisional order preservation of claim asset dissipation advance payment enforcement proceedings business practice Zakon o izvršbi in zavarovanju

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če je običajni način poslovanja tožene stranke, da od kupca sprejme predujem in šele nato dobavi vozilo, kar stori brez zavarovanja plačil, v tem ni takšnega dolžnikovga odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega je uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sicer noben subjekt ne bi mogel redno opravljati svoje dejavnosti, ker bi mu jo lahko upniki tako preprečili z začasnimi odredbami. Trditve o slabem poslovanju, blokiranem transakcijskem računu niso subjektivna nevarnost, da bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlagano začasno odredbo. Ugotovilo je, da tako upad prometa kot blokada transakcijskega računa izkazujeta zgolj objektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, pri čemer je za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve potrebno izkazati subjektivno nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, to je ravnanje tožene stranke v smislu odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve terjatve. V splošni praksi poslovnih subjektov, kot je tožena stranka, se za nadaljnji prenos prejetih sredstev ne zahteva zavarovanje. Toženi stranki ni mogoče očitati, da je zaradi nadaljnjega prenosa sredstev brez zavarovanja ravnala s premoženjem na način v smeri onemogočanja ali oteževanja uveljavitve terjatve. Tega tudi ne predstavlja dejstvo, da tožena stranka zavlačuje z vračilom kupnine. V slednjem primeru ne gre za razpolaganje s premoženjem, pač pa zgolj za neplačilo terjatve. Zgolj navajanje, da bo toženi stranki zaradi blokade transakcijskega računa nastala neznatna škoda ob pomanjkanju navedb glede obsega drugega premoženja in sredstev tožene stranke, s katerimi bi lahko razpolagala v času blokade računa, ne izkazuje verjetnosti nastanka neznatne škode.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da tožena stranka očitno posreduje vsa prejeta sredstva (kupnine) naprej brez kakršnegakoli zavarovanja plačil. Način poslovanja tožene stranke je tak, da od kupca sprejme predujem in nato dobavi vozilo. Glede na to, da tožena stranka priznava obveznost plačila predujma, bi morala to obveznost knjižiti v bilanci stanja za leto 2016 pod obveznosti do virov sredstev kot kratkoročno poslovno obveznost. V tej rubriki vodi le obveznost 7.253,00 EUR, kar kaže, da ni zavedla finančne obveznosti do tožeče stranke v bilanci. Torej prikriva dejansko poslovno obveznost do tožeče stranke in na ta način prilagaja bilance, kar nedvomno kaže na nevarnost oz. ravnanje tožene stranke, ki so usmerjeno v to, da tožeči stranki bistveno oteži oz. onemogoči uveljavitev terjatve. Dolgovani znesek 24.650,00 EUR s pripadki ni takšen, da bi s predlagano začasno odredbo utrpela neznatno škodo. Blokada transakcijskega računa ne more povzročiti več kot neznatne škode, saj ne gre za omejitev razpolaganja s celotnim premoženjem tožene stranke niti za omejitev razpolaganja s premičnim ali nepremičnim premoženjem, ki bi lahko stranki nedvomno povzročil znatno škodo (o čemer se je večkrat izrekla sodna praksa).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka izpolnila prvi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po prvem odstavku 270. člena ZIZ. Ni pa izpolnila drugega pogoja za izdajo začasne odredbe. Po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora upnik verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. V pritožbi zmotno ponavlja trditve iz predloga za izdajo začasne odredbe, na katere je popolno in pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje.Če je običajni način poslovanja tožene stranke, kot celo zarjuje tožeča stranka, da od kupca sprejme predujem in šele nato dobavi vozilo, kar stori brez zavarovanja plačil, v tem ni takšnega dolžnikovga odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega je uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sicer noben subjekt ne bi mogel redno opravljati svoje dejavnosti, ker bi mu jo lahko upniki tako preprečili z začasnimi odredbami. Če tožena stranka priznava obveznost vračila, vendar ga ne izvede, to ravno tako ne pomeni izpolnitve pogoja po drugem odstavku 270. člena ZIZ.

5. Nadaljnje navedbe o prikrivanju poslovne obveznosti tožene stranke do tožeče stranke in prilagajanju bilanc, kar naj bi kazalo na nevarnost oz. ravnanje tožene stranke, ki je usmerjeno v to, da se tožeči stranki bistveno oteži oziroma onemogoči uveljavitev terjatve, so pritožbene novote. Zanje v pritožbi ni izkazala, da jih brez lastne krivde ni mogla podati v predlogu za izdajo začasne odredbe. Sodišče druge stopnje zato ni upoštevalo pritožbenih novot (drugi odstavek 337. člen ZPP v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 286. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožeča stranka ni izpolnila pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 270. člena ZIZ.

6. V skladu s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. V pritožbi neutemeljeno navaja, da dolgovani znesek 24.650,00 EUR s pripadki ni takšen, da bi tožena stranka z začasno odredbo lahko utrpela znatno škodo, da blokada transakcijskega računa ne more povzročiti več kot neznatne škode, saj ne gre za omejitev razpolaganja s celotnim premoženjem niti za omejitev razpolaganja s premičnim ali nepremičnim premoženjem, kar naj bi povzročilo znatno škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo trditve tožeče stranke, da vtoževani preostanek kupnine 24.650,00 EUR znaša celo 45 % vseh (letnih) prihodkov od prodaje tožene stranke in pojasnilo, da tožeča stranka ni navedla kakšno naj bi bil preostalo premoženje tožene stranke. Tega v pritožbi niti ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je še pravilno zaključilo, da ne gre za neznatno škodo in da trditve o slabem poslovanju, blokiranem transakcijskem računu niso subjektivna nevarnost, da bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Predlagana začasna odredbe ne more preprečiti blokad oz. upada prometa. Tožeča stranka ni izkazala alternativnega pogoja po tretjem odstavku 270. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe.

7. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

8. Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja po petem odstavku 38. člena ZIZ in ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ).