Appeal dismissed; pension review request barred by expired 60-day statutory deadline and 10-year limitation period.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pri tožnici, ki ji je bila dokončna in pravnomočna odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 19. 9. 2003 vročena 24. 9. 2003 je na dan 30. 6. 2015, ko je tožnica pri tožencu vložila zahtevo za revizijo in ponovno odmero pokojnine, preteklo že več kot deset let. To pa pomeni, da je tožnica zamudila rok za tako imenovano nepravo obnovo iz 183. člena ZPIZ-2, zaradi zamude roka 60 dni od objave ustavne odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, pa tudi rok za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Ker pa sporno podjetje ni navedeno v seznamu podjetij, ki je objavljen na spletni strani, kar pomeni, da ne gre za podjetje, pri katerem bi bilo v postopku revizije že ugotovljeno, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se je vštel v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, toženec tudi ni imel podlage v odločbi Ustavnega sodišča RS, da bi tožnici po uradni dolžnosti ponovno odmeril pokojnino.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 29. 2. 2016 in sklep št. ... z dne 3. 11. 2015 in da ji mora toženec ponovno odmeriti starostno pokojnino.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila listina o nadomestilu osebnih dohodkov dostavljena, čeprav z enodnevno zamudo. Po njenem to ne bi smelo biti razlog, da se ji ne odobri ponovne odmere starostne pokojnine. Zaradi verodostojnih dokumentov, ki jih prilaga, ne more biti oškodovana za del pokojnine, ki ji pripada.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 29. 2. 2016, s katero je zavrnil tožničino pritožbo vloženo zoper prvostopni sklep št. ... z dne 3. 11. 2015. S slednjim je toženec zavrgel tožničino zahtevo za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Takšna upravna akta je sodišče prve stopnje štelo za pravilna in zakonita, s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče.

6. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnica glede na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015, pravočasno vložila zahtevo za revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitve revizije. Ustavno sodišče RS je s citirano odločbo odločilo, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v neskladju z Ustavo RS. Toženi stranki je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92). Hkrati je odločilo, da lahko zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, po podatkih katerih revizija ni bila opravljena, v roku, določenem v 2. točki izreka te odločbe, zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitve revizije. Ustavno sodišče RS je torej s citirano odločbo zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, o podatkih katerih revizija ni bila opravljena omogočilo, da lahko v roku 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitve revizije.

7. Odločba Ustavnega sodišča RS je bila v Uradnem listu Republike Slovenije objavljena 30. 4. 2015 tako, da se je rok 60 dni iztekel 29. 6. 2015. Zahteve, ki so vložene po tem roku oziroma datumu, pa čeprav gre za zamudo samo enega dneva, so vložene prepozno. Ker gre pri tožnici za prav takšen primer, saj je tožnica zahtevo za revizijo podatkov o plačah in za ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitve revizije vložila 30. 6. 2015, to je nedvomno po izteku 60 dnevnega roka, je toženec takšno zahtevo pravilno na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP) zavrgel.

8. Po preteku roka 60 dni je prenehala tudi pravica zahtevati revizijo in ponovno odmero pokojnine. Gre namreč za materialni prekluzivni rok določen v odločbi Ustavnega sodišča RS za vložitev zahteve za pravno varstvo, konkretno za vložitev zahteve za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Za te roke pa je značilno, da z njihovim potekom preneha pravica. V primerih materialno - prekluzivnih rokov pa tudi ni mogoče uveljavljati vrnitve v prejšnje stanje, ne glede na to, ali je šlo za opravičljiv ali neopravičljiv razlog za zamudo roka.

9. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je rok, ki ga je Ustavno sodišče RS določilo v obravnavani odločbi št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015 določen predvsem v korist tistih uživalcev pokojnine, pri katerih je od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine preteklo že več kot deset let. Prav ti zavarovanci, med katere sodi tudi tožnica, v nasprotnem primeru na podlagi določbe 183. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) ne bi mogli uveljavljati tako imenovane neprave obnove, ki določa rok desetih let od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine. Pri tožnici, ki ji je bila dokončna in pravnomočna odločba o priznanju pravice do starostne pokojnine z dne 19. 9. 2003 vročena 24. 9. 2003 je na dan 30. 6. 2015, ko je tožnica pri tožencu vložila zahtevo za revizijo in ponovno odmero pokojnine, preteklo že več kot deset let. To pa pomeni, da je tožnica zamudila rok za tako imenovano nepravo obnovo iz 183. člena ZPIZ-2, zaradi zamude roka 60 dni od objave ustavne odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije, pa tudi rok za revizijo in ponovno odmero pokojnine. Ker pa A. ni navedena v seznamu podjetij, ki je objavljen na spletni strani, kar pomeni, da ne gre za podjetje, pri katerem bi bilo v postopku revizije že ugotovljeno, da so bile delnice za notranji odkup vplačane z delom plače, ki se je vštel v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92, toženec tudi ni imel podlage v odločbi Ustavnega sodišča RS, da bi tožnici po uradni dolžnosti ponovno odmeril pokojnino.

10. Po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno štelo izpodbijano dokončno odločbo in sklep toženca za pravilni in zakoniti. Zaradi zamude roka 60 dni, pogoji za vsebinsko obravnavanje zadeve niso bili izpolnjeni. Sklicevanje pritožbe na to, da so bili predloženi verodostojni dokumenti in da ne more biti oškodovana za del pokojnine, je posledično neutemeljeno in za pritožbeno rešitev zadeve irelevantno relevantno.

11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.