Appeal dismissed; creditor lacks good faith regarding funds transferred from debtor's debtor, so Article 70 ZIZ does not apply.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V predmetni zadevi je bila izvršba dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča o prenosu terjatve, izdanega v postopku izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika. V razmerju do dolžnika upnik ni imel nobenega izvršilnega naslova, zato ni mogel biti v dobri veri, da mu ta sredstva pripadajo. Zato ni mogoče uporabiti določbe 70. člena ZIZ.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Tolminu v postopku nasprotne izvršbe upniku naložilo, da mora dolžniku plačati 33.605,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.5.2017 dalje. Hkrati je zavrglo pobotni ugovor upnika in upniku naložilo plačilo izvršilnih stroškov v znesku 55 EUR.

2. Zoper sklep se upnik (dolžnik po nasprotni izvršbi) pritožuje. Sklicuje se na določbo 70. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), po kateri nasprotna izvršba ni dovoljena, če je zahtevana vrnitev predmeta, glede katerega so nastale take stvarne ali pravne spremembe, da vrnitev ni več mogoča. Zato je stališče sodišča prve stopnje, da upnik pri uporabi 70. člena prehiteva, ker to lahko uveljavlja šele potem, ko je sklep o nasprotni izvršbi že izdan, napačno. Ker se sodišče zaradi napačnega stališča ni vsebinsko opredelilo do ugovora, je podana bistvena kršitev postopka. V nadaljevanju upnik ponavlja svoje ugovorne navedbe, da denarnih sredstev ni več na fiduciarnem računu pooblaščenca niti na TRR upnika. Pri tem se sklicuje zlasti na odločbo VS RS II Ips 48/2001 in na odločbo VSL III Cp 4020/2005. Do enakega zaključka bi sodišče moralo priti tudi na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, kjer mora prejemnik povrniti korist le v primeru, da jo še ima. Sodišče se tudi ni opredelilo do ugovora upnika, da naslovno sodišče ne more ugoditi predlogu za nasprotno izvršbo, saj se bo izvršba morala izvršiti na Hrvaškem. Prav tako je predlog nesklepčen, saj predlaga izvršbo na fiduciarni račun upnikovega pooblaščenca. Tudi do tega ugovora se sodišče ni opredelilo, temveč je tako izvršbo dovolilo. Zmotno je bilo uporabljeno materialno pravo glede plačila zamudnih obresti, saj po sodni praksi (VSL št. 801/2010) upnik pri nasprotni izvršbi ni dolžan plačevati zamudnih obresti od glavnice.

3. V odgovoru na pritožbo je dolžnik (upnik po nasprotni izvršbi) pritrdil razlogom sodišča prve stopnje in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Postopek nasprotne izvršbe poteka po določbah 68. in 69. člena ZIZ v dveh fazah. Sodišče najprej izda sklep, s katerim upniku naloži, da mora dolžniku v 15 dneh vrniti tisto, kar je z izvršbo dobil. Po pravnomočnosti in izvršljivosti tega sklepa pa izda še sklep, s katerim nasprotno izvršbo dovoli. Predmet pritožbenega postopka je sklep iz prve faze, zato so ugovori, ki se nanašajo na fazo dovolitve izvršbe (pristojnost za opravo izvršilnih dejanj, predmet izvršbe (kateri račun)) za ta postopek nerelevantni in se sodišču prve stopnje do njih ni bilo treba opredeliti.

6. Neutemeljeni so pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na uporabo 70. člena ZIZ. Drži sicer, da so tovrstni ugovori predmet odločanja z izpodbijanim sklepom, vendar je odločitev sodišča prve stopnje vseeno pravilna. Odločbi, na kateri se pritožnik sklicuje, urejata drugačno situacijo. V zadevi VS RS II Ips 48/2001 je šlo za izpraznitev stanovanja (ni torej šlo za generično stvar), v zadevi VSL III Cp 4020/2005 pa za plačilo na podlagi pravnomočne sodne določbe zoper dolžnika, ki je bila z izrednim pravnim sredstvom razveljavljena. V predmetni zadevi je bila izvršba dovoljena na podlagi sklepa Okrajnega sodišča o prenosu terjatve, izdanega v postopku izvršbe zoper dolžnikovega dolžnika. V razmerju do dolžnika upnik ni imel nobenega izvršilnega naslova, zato ni mogel biti v dobri veri, da mu ta sredstva pripadajo. Prav to pa je smiselno situacija, ki jo je Vrhovno sodišče obravnavalo v zadevi II Ips 154/2004, in za katero je ugotovilo, da dolžnik lahko zahteva vračilo plačanega.

7. Prav tako je neutemeljen tudi ugovor glede teka obresti. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora pritožnik plačati tudi zamudne obresti, vendar šele od trenutka, ko je pritožnik prejel sklep, s katerim je postala razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev predloga za izvršbo pravnomočna. Od takrat dalje je pritožnik vedel, da mora neupravičeno prejeta sredstva vrniti in o njegovi dobri veri ni več mogoče govoriti. Res 67. člen ZIZ določa, da lahko dolžnik z nasprotno izvršbo zahteva, naj mu upnik povrne tisto, kar je z izvršbo dobil, vendar je to določbo treba tolmačiti glede na namen nasprotne izvršbe, ki je olajšati tistemu, ki je v izvršilnem postopku prisilno plačal nekaj, kar ni bil dolžan, da doseže vzpostavitev stanja, kakšno bi bilo, če neutemeljena izvršba ne bi bila realizirana. Nasprotna izvršba je torej pravno sredstvo izvršilnega prava, v katerem so združene značilnosti in učinki pravde zaradi neupravičene obogatitve in izvršilnega postopka, ki bi se vodil na podlagi pravnomočne odločbe v pravdi zaradi neupravičene obogatitve. Zato je treba upoštevati tudi določbo 193. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po kateri mora pridobitelj plačati tudi zamudne obresti od trenutka, ko ni bil več pošten. Če bi se postavili na drugačno stališče, nasprotna izvršba ne bi imela smisla, saj bi moral pridobitelj vložiti še tožbo na plačilo zamudnih obresti. Z nasprotno izvršbo tako ne bi dosegel vzpostavitve stanja, kakršno bi bilo brez neutemeljeno realizirane izvršbe in s tem namena nasprotne izvršbe 1 .

8. Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Primerjaj (novejši) odločbi VSC II Ip 459/2010 in VSK II Ip 45/2017.