Legislator Case Law & Legislation
VSL Sodba I Cpg 986/2016 ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CPG.986.2016 AI generated

Court dismisses appeal where delayed claim for lost rent is barred by statute of limitations on successive damages.

Case Number VSL Sodba I Cpg 986/2016
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The High Court of Slovenia rejected the appellant's appeal, upholding the first-instance judgment that dismissed a claim for 39,000 EUR in lost rent. The appellant argued that monthly rent losses were periodic claims rather than successive damages, but the court found the loss of business premises constituted successive damage. Consequently, the statute of limitations began running from the moment the appellant knew of the damage and the responsible party, rendering the claim time-barred.

Legislator headnote

AI generated

OZ 352. odst. 1; OZ 336. odst. 1: When damage arises successively over time, the statute of limitations begins to run from the moment the claimant becomes aware of the damage and the person responsible, and failure to claim the first installment bars the entire claim.

Keywords

AI generated
successive damage statute of limitations lost rent business premises Obligations Act periodic claims good faith management

Cited Legislation

AI generated

Cited Case Law

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pritožbene stroške v višini 1.174,28 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude je dolžna plačati zakonske zamudne obresti.

[JEDRO]

V primeru, ko tožeča stranka ni mogla uporabljati poslovnih prostorov, gre za škodo, ki je nastala sukcesivno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 39.000,00 EUR skupaj z zakonskimi obrestmi od 9. 9. 2010 do plačila (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.820,85 EUR v roku 15 dni (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da ji višje sodišče ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo zavrne kot neutemeljeno ter priglasila stroške odgovora na tožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi nastopa zastaranja pravice zahtevati plačilo, saj je škoda nastajala sukcesivno s tem, ko je tožena stranka na podlagi nepravnomočne začasne odredbe zasegla prostore tožeče stranke in jih tožena stranka ni mogla uporabljati v času od 9. 9. 2010 do 7. 10. 2011 in je bila s tem prikrajšana za najemnino najemnika, s katerim je imela sklenjeno najemno pogodbo. Sodišče prve stopnje je odločitev utemeljilo na določbah prvega in drugega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki navaja, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Po zakonu začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugače (prvi odstavek 336. člena OZ). Ustaljena in obsežna sodna praksa, ki jo citira sodišče prve stopnje, je zavzela stališče, da pravočasno uveljavljanje povračila prve škode, ki v nekem časovnem obdobju nastaja sukcesivno, pretrga zastaranje za uveljavljanje povračila vseh nadaljnjih škod. Če oškodovanec zamudi z uveljavljanjem prvega zahtevka, potem zastara celotna terjatev iz škodnega dogodka.

6. Pritožnica navaja, da je takšno stališče sodišča prve stopnje napačno in sicer, da izgubljena najemnina ni sukcesivna, kontinuirana terjatev, ampak terjatev, ki nastane v jasno določenem obdobju, to je koledarskem mesecu, kar izhaja iz same najemne pogodbe in logike stvari. Navaja, da je mesečna najemnina občasna terjatev, ki je uzakonjena v določilu 347. člena OZ.

7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v primerljivi zadevi III Ips 150/2008 razsodilo, da nastaja kupcu, ki ne more uporabljati prostorov, škoda, ki nastaja zaporedno s tekom časa ali z drugo besedo sukcesivno in zavzame stališče, da zastaranje terjatve za povrnitev sukcesivno nastajajoče premoženjske škode začne teči takrat, ko upnik zve za storilca in začetek nastanka take škode. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, ki je pravilno ugotovilo, da gre v primeru, ko tožeča stranka ni mogla uporabljati poslovnih prostorov, za škodo, ki je nastala sukcesivno in da ne gre za terjatev iz 347. člena OZ, ki ureja terjatve občasnih dajatev (preživljanje in plačilo anuitet, kjer se v enakih prej določenih zneskih odplačuje glavnica in obresti) in izrecno izključi obročno plačilo in druge delne izpolnitve. Upoštevaje obsežno sodno prakso pritožbeno sodišče zavrača trditev pritožnice, da gre za občasno terjatev.

8. Pritožbene navedbe, da je tožena stranka zavestno vzdrževala protipravno stanje, ko ji prostorov ni vrnila tudi po tistem, ko je bila začasna odredba razveljavljena, ne more spremeniti dejstva, da je pravica tožeče stranke zahtevati plačilo odškodnine nastala takrat, ko je zvedela za storilca - torej toženo stranko in škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo to najkasneje 18. 10. 2010, ko je že vedela, da je utrpela škodo zaradi izgube najemnine za mesec oktober in del meseca septembra 2010. Da gre za protipravno stanje je vedela najkasneje 8. 12. 2010, ko je bila začasna odredba s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani razveljavljena. Tožeča stranka je zamudila tudi ta rok, saj je tožbo vložila šele 7. 10. 2014, kar je kar tri leta po tem, ko ji je toženka vrnila lokal v posest (7. 10. 2011).

9. Pritožbena navedba, da je (pre)pozno vložila tožbo zaradi tega, ker je bil cilj tožeče stranke, da dobi lokal v posest, ne pa to, da bi se ukvarjala z odškodninsko tožbo, ne more spremeniti dejstva, da je tožeča stranka kot poslovni subjekt dolžna skrbeti za svoje dobro poslovanje, kar se kaže tudi v tem, da pravočasno uveljavlja svoje terjatve. Za njo veljajo splošna načela ravnanja dobrega gospodarstvenika (6. člen OZ), ki se razlikujejo od skrbnosti običajnih fizičnih oseb.

10. Pritožba ne obrazloži, kaj želi doseči s trditvami, da je izgubljena najemnina le ena izmed vrst izgubljenega dobička v smislu določila 132. člena OZ in je različna od vrste izgubljenega dobička, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje v obrazložitvi, zato pritožbeno sodišče nanjo ni moglo odgovoriti.

11. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo, saj pritožbeni razlogi niso podani, niti ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP). Dolžna je plačati pritožbene stroške tožene stranke in sicer strošek odgovora na pritožbo v višini 942,40 EUR, pavšalni znesek za stroške v višini 20,00 EUR in 22 % DDV.