Appeal dismissed; appellate court cannot re-examine tax assessment based on disputed claim value in enforcement proceedings.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the defendant's appeal against the first-instance court's rejection of their objection to a court fee payment order. The defendant argued that the court fee was incorrectly calculated because the plaintiff failed to list two separate non-monetary claims, whereas the defendant contended they should be valued individually. The court ruled that appellate courts cannot revisit the valuation of the disputed subject matter in enforcement proceedings, as such issues must be addressed by the first-instance court during the main trial.
Legislator headnote
AI generatedZakon o sodnih taksah; Zakon o pravdnem postopku: In enforcement proceedings for the payment and recovery of unpaid court fees, as well as in proceedings regarding objections against payment orders or appeals against decisions on such objections, the court (both first and second instance) may not deal with the question of whether the value of the disputed subject matter was correctly indicated in the lawsuit, from which the court fee depends.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
V postopku za plačilo in izterjavo neplačane takse (kot tudi v postopku odločanja o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse oziroma v pritožbenem postopku zoper sklep, izdan v zvezi s takim ugovorom) se sodišče (tako prve kot druge stopnje) ne sme več ukvarjati z vprašanjem, ali je bila v tožbi pravilno označena vrednost spornega predmeta, od katere je odvisna odmera sodne takse. Z vprašanjem pravilne vrednosti spornega predmeta, če bi bila kakorkoli sporna za toženo stranko, bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati najkasneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrnilo ugovor tožene stranke zoper nalog za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek z dne 7. 3. 2017, v II. točki izreka pa je toženi stranki naložilo ustrezno dopolnitev njenega predloga za oprostitev plačila sodnih taks z dne 23. 3. 2017.
2. Zoper I. točko izreka navedenega sklepa se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremni tako, da ugovoru tožene stranke v celoti ugodi in izda nov plačilni nalog za plačilo sodne takse. Podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da v predmetni zadevi sodna taksa ni bila pravilno odmerjena, saj je tožeča stranka kljub temu, da s tožbo uveljavlja dva nedenarna zahtevka, navedla le eno, po mnenju sodišča, skupno vrednost spornega predmeta. Tožena stranka meni, da bi tožeča stranka morala vrednost spornega predmeta označiti glede na vsak zahtevek posebej, šele nato bi se sodna taksa lahko pravilno odmerila. Tožena stranka se z vrednostjo spornega predmeta ne strinja in vztraja, da je ta podana nepravilno, posledično pa je tudi sodna taksa odmerjena napačno. Priglasila je pritožbene stroške.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Po 1. odstavku 34.a člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/08 s spremembami, ZST-1) je ugovor zoper plačilni nalog dopustno vložiti iz razlogov, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Ugovor z dne 23. 3. 2017 zoper nalog za plačilo sodne takse z dne 7. 3. 2017 je tožena stranka vložila iz razloga, ker naj bi bila taksa napačno odmerjena. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je bila sodna taksa glede na vrednost spornega predmeta (21.960,00 EUR) pravilno odmerjena v skladu s tarifno št. 1121 ZST-1. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev dodatno utemeljilo še s sklicevanjem na določilo 2. odstavka 44. člena ZPP, po katerem je v primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi ter nadalje na določilo 1. odstavka 41. člena ZPP, po katerem je v primeru, ko stranka v tožbi zoper isto toženo stranko uveljavlja več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, bistven seštevek vrednosti vseh zahtevkov. V luči določbe 42. člena ZPP pa je še pojasnilo, da vrednost spornega predmeta ni določena očitno previsoko ali prenizko. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče le še dodaja, da je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 6. 1. 2017 tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo, iz pritožbe tožene stranke z dne 1. 3. 2017 zoper navedeno sodbo, glede katere je bil toženi stranki izdan plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 7. 3. 2017, pa izhaja, da ta navedeno sodbo izpodbija v celoti in torej niti ne gre za primer iz 5. odstavka 18. člena ZST-1, ko bi bila pri odmeri takse relevantna vrednost izpodbijanega dela sodbe, pač pa je bilo potrebno takso odmeriti glede na skupno vrednost spornega predmeta.
5. Nadalje pa pritožbeno sodišče opozarja, da se v postopku za plačilo in izterjavo neplačane takse (kot tudi v postopku odločanja o ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse oziroma v pritožbenem postopku zoper sklep, izdan v zvezi s takim ugovorom) sodišče (tako prve kot druge stopnje) ne sme več ukvarjati z vprašanjem, ali je bila v tožbi pravilno označena vrednost spornega predmeta, od katere je odvisna odmera sodne takse. 1 Z vprašanjem pravilne vrednosti spornega predmeta, če bi bila kakorkoli sporna za toženo stranko, bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati najkasneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari (3. odstavek 44. člena ZPP). Tožena stranka vrednosti spornega predmeta, kot jo je tožeča stranka označila v tožbi, v postopku pred sodiščem prve stopnje (do izdaje sodbe) sploh ni nasprotovala. Zato so vse pritožbene navedbe, ki jih uveljavlja v tem pritožbenem postopku v zvezi z vrednostjo spornega predmeta najprej neutemeljene, prav tako pa predstavljajo nova dejstva, ki jih glede na pojasnjeno uveljavlja prepozno (šele v ugovoru zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse in v predmetni pritožbi) in jih tako sodišče druge stopnje pri odločanju v pritožbenem postopku ne sme upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP).
6. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (2. točka 365. člena ZPP).
7. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena in 1. odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.
1 Sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 288/2013 z dne 7. 3. 2013 in opr. št. I Cp 1073/2013 z dne 24. 4. 2013 ter sklep Višjega sodišča v Celju, opr. št. III Cpg 90/2016 z dne 6. 5. 2016.