Appeal dismissed; court not obliged to inform parties of all ZPP rights or tax law options.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Sodišče nikakor ni dolžno obveščati strank o vseh pravicah, ki jim jih daje ZPP, še posebej pa take dolžnosti nima v zvezi z možnostmi, ki jih daje Zakon o sodnih taksah.

Bistvo določb o taksnih ugodnostih je v zagotavljanju strankine pravice do sodnega varstva, ki jo zagotavlja 23. člen Ustave RS. Ta pravica je bila toženi stranki zagotovljena že s tem, da je bilo o njeni pritožbi zoper sodbo odločeno, čeprav pred tem ni plačala sodne takse.

Spremenjene okoliščine, ki jih navaja tožena stranka, bi bilo moč upoštevati le, če bi bil predlog za taksno oprostitev podan že pred potekom roka za njeno plačilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse (podredno odlog oziroma obročno plačilo) zavrglo.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP) in predlagala, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi enemu od predlogov tožene stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu navedlo, da je s sklepom z dne 29. 7. 2015 odložilo plačilo sodne takse za postopek s pritožbo zoper sodbo do 10. 7. 2016. Ker taksa takrat ni bila plačana, je sodišče toženo stranko pozvalo, da jo plača, ta pa je vložila nov taksni predlog. Tega je sodišče prve stopnje zavrglo, saj bi moral biti nov taksni predlog vložen do 10. 7. 2016, da bi lahko veljal za to sodno takso. Njen predlog z dne 3. 4. 2017 je bil zato prepozen.

5. S pritožbeno navedbo, da je tožena stranka prava neuka oseba in da bi jo moralo sodišče v skladu z 12. členom ZPP opozoriti na pravico predlagati oprostitev plačila sodne takse, tožena stranka ne more uspeti. Poučevanje prava neuke stranke po 12. členu ZPP ne seže tako daleč, kot si predstavlja tožena stranka. Sodišče nikakor ni dolžno obveščati strank o vseh pravicah, ki jim jih daje zakon, torej ZPP, še posebej pa take dolžnosti nima v zvezi z možnostmi, ki jih daje Zakon o sodnih taksah - ZST-1. Vsekakor pa ne gre za pravdna dejanja, ko gre za predloge za oprostitev plačila sodnih taks.

6. Bistvo določb II. Poglavja ZST-1 o taksnih ugodnostih je v zagotavljanju strankine pravice do sodnega varstva, ki jo zagotavlja 23. člen Ustave RS. Ta pravica je bila toženi stranki zagotovljena že s tem, da je bilo o njeni pritožbi zoper sodbo odločeno, čeprav pred tem ni plačala sodne takse. Ni pa namen oprostitve plačila sodne takse, da bi bilo osebam, ki imajo težave z insolventnostjo, s taksno oprostitvijo zagotovljeno nadaljnje poslovanje. Tudi 23. člen Ustave RS ne zahteva, da država strankam omogoča brezplačno varstvo njihovih pravic v sodnih postopkih. Enako je odločilo tudi Višje sodišče v Ljubljani s sklepom I Cpg 1182/2016 z dne 16. 11. 2016.

7. Ob tem je bilo o taksni olajšavi, s katero je bilo toženi stranki odloženo plačilo sodne takse, že odločeno. Gre torej za pravnomočno razsojeno stvar. Spremenjene okoliščine, ki jih navaja tožena stranka, pa bi bilo moč upoštevati le, če bi bil predlog za taksno oprostitev podan že pred potekom roka za njeno plačilo. Rok plačila sodne takse je bil v sklepu z dne 29. 7. 2015 fiksno določen. Stvar tožene stranke pa je, da sklep sodišča upošteva.

8. Sklep z dne 29. 7. 2015 je tako pravnomočen, rok za plačilo sodnih taks je potekel 10. 7. 2016, sodišče prve stopnje pa je pravilno navedlo, da je kakršnakoli zahteva za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, podana po poteku roka za plačilo sodne takse, tudi če so nastopile spremenjene okoliščine, prepozna.

9. Tožena stranka se sicer sklicuje na dejstvo, da naj bi bila sodna praksa v zvezi s tem vprašanjem neenotna, pri tem pa ne navede sodne prakse, ki bi bila drugačna od izpodbijanega sklepa. Na to navedbo torej ni mogoče opredeljeno odgovoriti.

10. Izpodbijani sklep je tako pravilen, zato je višje sodišče, ki tudi ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).