Appeal dismissed; expert opinion sufficient; new expert not required for disability assessment.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Na podlagi mnenja z dopolnitvijo in izpovedjo sodnih izvedencev je sodišče pravilno ocenilo, da je izvedenski organ odgovoril na vsa relevantna vprašanja glede zdravstvenega stanja in delazmožnosti tožeče stranke. Revizijsko sodišče se strinja z oceno, da v izvedenskem mnenju ni zaslediti, da bi bilo nejasno, nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami tako, da bi nastal upravičen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Sodišče je zato dokazni predlog tožeče stranke po postavitvi novega izvedenca utemeljeno zavrnilo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z odločbo št. I - 3034675 z dne 22. 1. 2013, ki je bila potrjena z dokončno odločbo št. I-3034675 z dne 14. 5. 2013, tožečo stranko razvrstila v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: brez stalne prisilne drže vratne in ledvene hrbtenice ter vsiljenega ritma, s polnim delovnim časom od 31. 12. 2012 dalje. Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke z dne 14. 5. 2013 ter v prvostopenjski odločbi z dne 22. 1. 2013 dodalo besedilo "ne na normo in ne v nočnih izmenah"; v preostalem je prvostopenjska odločba ostala nespremenjena. Hkrati je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine ter podredni zahtevek za delo s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno (20 ur tedensko) v okviru III. kategorije invalidnosti.

2. Sodišče druge stopnje je (razen v stroškovnem delu, glede katerega je bila sodba sodišča prve stopnje spremenjena) pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Meni, da je sodišče nepravilno zavrnilo njen dokazni predlog za postavitev novega izvedenca ortopeda in psihiatra, čeprav je za to navedla obširne razloge. Postavljena izvedenca nista upoštevala mnenj lečečih psihiatrov in ortopedov, ki predlagajo 4 urni delovnik oz. ugotavljajo popolno nezmožnost za delo. Ne strinja se z mnenjem izvedenke psihiatrinje, da je dovolj razbremenitev z bolniškim staležem ter ambulantnim oz. bolnišničnim zdravljenjem. Ne more se zdraviti v delovnem okolju ob delu, ki ga ne more opravljati in kjer je ves čas podvržena pritiskom s strani delodajalca, kar vodi zgolj v poslabšanje njenega zdravstvenega stanja. Že 3,5 leta je na bolniškem dopustu, kar se ji zdi nedopustno. Izvedenka psihiatrinja je ob zaslišanju navedla, da se je smiselno odločiti za skrajšanje delovnika pri dolgo trajajočem stanju, ko se upoštevajo leta kronološke starosti, kar ni pravilno, saj krajši delovni čas ne bi smel biti odvisen od starosti, ampak od zdravstvenega stanja. Sodišče druge stopnje zatrjevane kršitve glede nepostavitve novega sodnega izvedenca ni vsebinsko obravnavalo zaradi sklicevanja na 286.b člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ker da je bila z uveljavljanjem kršitve v pritožbi prepozna. Takšno stališče ni pravilno, saj je za kršitev izvedela šele z vročitvijo prvostopenjske sodbe, v kateri je bilo prvič pojasnjeno, zakaj je sodišče zavrnilo njen dokazni predlog za postavitev novega sodnega izvedenca.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Bistvena revizijska graja sodišč druge in prve stopnje se nanaša na zavrnitev dokaznega predloga tožeče stranke za postavitev novega izvedenca medicinske stroke v zvezi z ugotavljanjem njene delazmožnosti. V skladu z drugim odstavkom 254. člena ZPP je predpostavka za postavitev novega izvedenca ocena sodišča, da je mnenje izvedenca nejasno, nepopolno ali pa samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, in se te pomanjkljivosti ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca.

7. V obravnavanem primeru je sodišče v zvezi z ugotavljanjem delazmožnosti tožeče stranke postavilo izvedenski organ - Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani v sestavi specialista ortopeda in specialistke psihiatrinje, ki sta bila enotnega mnenja, da je delazmožnost tožeče stranke zmanjšana za manj kot 50 %. Ugotovljeno je bilo, da je pri tožeči stranki z ortopedskega stališča podana zgolj degenerativna sprememba hrbtenice z nekoliko omejeno gibljivostjo, kar je po navedbah izvedenca ortopeda klasična indikacija za razbremenitev, to je III. kategorijo invalidnosti s stvarnimi omejitvami. Poleg tega je bila s psihiatričnega vidika pri tožeči stranki ugotovljena anksiozno depresivna motnja ter somatoformna oblika bolečinskega doživljanja 1 , glede katerih je izvedenka psihiatrinja navedla, da takšna stanja načeloma ne pomenijo invalidnosti ter da se v takšnih primerih vzpodbuja aktivacija, ki je celo terapevtska. Tudi kronična bolečina, ki je pogojena z duševnimi dejavniki, se po navedbah izvedenke dokazano zmanjša ob aktivaciji. Kot izhaja iz skladnih mnenj izvedencev, glede na ugotovljene diagnoze objektivno ni podlage za zaključek o popolni nezmožnosti za delo, niti za delo v skrajšanem delovnem času.

8. Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, da sodišče ni upoštevalo njenih pripomb na izvedensko mnenje. Sodišče je v zvezi z njenimi pripombami izvedenskemu organu naložilo izdelavo pisne dopolnitve izvedenskega mnenja, poleg tega sta bila oba izvedenca zaslišana. Izvedenca sta odgovorila na vse pomisleke tožeče stranke v zvezi z njunim mnenjem, tudi glede vprašanj, ki jih izpostavlja v reviziji. Oba sta tehtno pojasnila, zakaj se njuno mnenje o delazmožnosti tožeče stranke razlikuje od nekaterih predlogov lečečih zdravnikov. Izvedenka psihiatrinja je pojasnila, da je pri tožničinem tipu depresije potrebna daljša psihoterapevstva podpora, vendar mora biti posameznik za to motiviran, sicer zdravljenje ne poteka ugodno. Predloge lečečih psihiatrov po delovni razbremenitvi razume z vidika, da gre pri tožeči stranki za zelo trdna prepričanja, da sprememba ni možna. Iz vseh izvidov je namreč razvidno, da za razlago njenih bolečin, skrbi in občutkov nemoči s psihiatrične plati ni bila dostopna in je vztrajala pri svojem pogledu, takšne osebnostne lastnosti, ki so lahko pomembna ovira pri aktivaciji, pa ne predstavljajo invalidnosti. Tudi izvedenec ortoped je v zvezi z izvidi lečečega ortopeda pojasnil, da je ta mnenje glede invalidnosti podal predvsem na podlagi subjektivnih navajanj v zvezi z bolečinami, sam pa je bil kot izvedenec dolžan ugotoviti, ali obstaja temelj za to tudi v objektivnih razlogih.

9. Za odločitev o vprašanju, ali je pri tožeči stranki podana določena kategorija invalidnosti ni ključen ugovor, da se ne more zdraviti v delovnem okolju, kjer je ves čas podvržena pritiskom s strani delodajalca. Invalidnost ne more biti odvisna od ravnanja delodajalca, temveč gre v tem primeru kvečjemu za vprašanje varnega delovnega okolja, kar je ena od temeljnih obveznosti delodajalca. Navedeno izhodišče je izvedenka psihiatrinja pravilno upoštevala in pojasnila, da izvedenci ocenjujejo potencial za delo glede na diagnoze in ne glede na nerazumevajoča delovna okolja, ki nosijo svojo odgovornost. Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke, da se izvedenka psihiatrinja za krajši delovni čas ni odločila zaradi njene starosti. Iz mnenja sodne izvedenke ne izhaja, da bi svoje zaključke utemeljevala s starostjo, temveč je izhajala iz objektivno ugotovljenih diagnoz, za katera se priporoča aktivacija in ne pasivizacija.

10. Na podlagi mnenja z dopolnitvijo in izpovedjo sodnih izvedencev je sodišče pravilno ocenilo, da je izvedenski organ odgovoril na vsa relevantna vprašanja glede zdravstvenega stanja in delazmožnosti tožeče stranke. Revizijsko sodišče se strinja z oceno, da v izvedenskem mnenju ni zaslediti, da bi bilo nejasno, nepopolno ali v nasprotju samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami tako, da bi nastal upravičen dvom o pravilnosti podanega mnenja. Sodišče je zato dokazni predlog tožeče stranke po postavitvi novega izvedenca utemeljeno zavrnilo. Glede na izvedeno dopolnitev mnenja, kot tudi zaslišanje izvedencev, sodišče zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga tožeči stranki tudi ni odvzelo pravico do dokazovanja, zato ni prišlo do zatrjevane kršitve pravice do sodega varstva po 23. členu Ustave.

11. Neutemeljen je tudi ugovor, da pritožbeno sodišče zaradi sklicevanja na 286.b člen ZPP zatrjevane kršitve glede nepostavitve novega izvedenca ni vsebinsko obravnavalo. Pritožbeno sodišče se je s kršitvijo vsebinsko ukvarjalo in med drugim poudarilo, da gre v konkretnem primeru v osnovi za nestrinjanje tožeče stranke z izvedenskim mnenjem, kar ni utemeljen razlog za postavitev novega sodnega izvedenca. Prav tako je odgovorilo na očitke o razhajanjih med mnenji izvedencev in izvidi lečečih zdravnikov ter izpostavilo njihove različne naloge oz. vloge. Zgolj kot dodaten argument je navedlo, da tožeča stranka s predlogom za postavitev novega izvedenca ne more uspeti tudi zaradi nepostopanja po 286.b členu ZPP. Ker je torej pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke vsebinsko ustrezno obravnavalo, ni prišlo do kršitve pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave.

12. Revizijski razlogi niso podani, zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Somatizacijski tip bolečinskega doživljanja pomeni, da je subjektivna izkušnja bolečine pri posamezniku pomembno višja, kot je pričakovati glede na objektivne ugotovitve.