Supreme Court dismisses pension revision claiming incorrect application of ZPIZ-2 valuation factors and conversion coefficients.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Drugi odstavek 390. člena ZPIZ-2 določa, kateri elementi so podlaga za priznanje in odmero pokojnine po ZPIZ-1. Med temi elementi ni valorizacijskih količnikov po ZPIZ-1, temveč je izrecno določeno, da se uporabljajo valorizacijski količniki, oblikovani po 35. členu ZPIZ-2.

Ker so za izračun uporabljeni valorizacijski količniki po ZPIZ-2, je treba na tej podlagi izračunano pokojninsko osnovo preračunati s faktorjem 0,732. Ne gre za valorizacijski količnik, temveč faktor, ki zagotavlja primerljivost pokojnin ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke št. 9805551 z dne 30. 9. 2014 in št. 22 9805551 z dne 13. 6. 2014 in zahtevek za odmero invalidske pokojnine brez preračuna s faktorjem 0,732. Zavrnilo je tudi zahtevek za izplačilo razlik med že odmerjeno invalidsko pokojnino in novo odmerjeno invalidsko pokojnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zahtevek za plačilo stroškov postopka. Presodilo je, da je toženec tožniku pravilno določil pokojninsko osnovo z uporabo valorizacijskih količnikov po sedaj veljavnem zakonu ter nato uporabil faktor 0,732.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z višino invalidske pokojnine. Ker je pogoje za invalidsko pokojnino izpolnil v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) 1 , je bila pokojninska osnova pravilno izračunana po tem zakonu, nato pa nepravilno preračunana s faktorjem 0,732 po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2) 2 . Zato je pokojnina mesečno zmanjšana za 149,52 EUR. Sklicuje se na odločbe Ustavnega sodišča RS, iz katerih izhaja, da mora zakonodajalec pri spreminjanju ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja upoštevati človekove pravice, med katere sodi tudi pravica do pokojnine, in upoštevati njeno socialno naravo. Prepovedana je tudi povratna veljava predpisov zaradi varovanja pridobljenih pravic in delno pravnih pričakovanj.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) 3 vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik je bil s sodbo II. Ps 139/2012 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti od 8. 9. 2011. Tožencu je bilo naloženo, da izda odločbo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine. Na tej podlagi je izdal odločbo št. 22 9805551 z dne 13. 6. 2014, s katero je tožniku priznal invalidsko pokojnino v znesku 408,37 EUR na mesec od 12. 1. 2014 dalje. Tožnik se z odmero ni strinjal. Organ druge stopnje je njegovo pritožbo z odločbo št. 9805551 z dne 30. 9. 2014 zavrnil.

8. Glede na datum nastanka invalidnosti in začetek postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja predstavlja pravno podlago za odločitev 390. člen ZPIZ-2. Ta v prvem odstavku določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabijo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Pravice na podlagi invalidnosti se na podlagi drugega odstavka tega člena določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Pri uveljavitvi pravic na podlagi invalidnosti, nastali do 31. 12. 2012, se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732.

9. Revizija nasprotuje uporabi drugega odstavka 390. člena ZPIZ-2, in sicer v delu, da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732.

10. Drugi odstavek 390. člena ZPIZ-2 določa, kateri elementi so podlaga za priznanje in odmero pokojnine po ZPIZ-1. Med temi elementi ni valorizacijskih količnikov po ZPIZ-1, temveč je izrecno določeno, da se uporabljajo valorizacijski količniki, oblikovani po 35. členu ZPIZ-2. Povprečna osnova iz zadnjega leta se zato upošteva v dejanskem znesku, kar pomeni, da je količnik 1, osnove iz drugih let pa se valorizirajo.

11. Valorizacijski količniki, oblikovani na podlagi 47. člena ZPIZ-1, so iz leta v leto padali. Za zadnje leto pred uveljavitvijo ZPIZ-2 je znašal količnik 0,732. Z novim načinom določitve valorizacijskih količnikov se bistveno zvišuje pokojninska osnova. Zato je ZPIZ-2 določil drugačno vrednotenje pokojninske dobe, kar se odraža v nižjih odstotkih za odmero pokojnine. Za zavarovanca z 38 let pokojninske dobe je ZPIZ-1 določal odmerni odstotek 69,50%, v ZPIZ-2 pa je določen v višini 54,75 %. Ta pa se ne uporabi v primerih odmere pokojnine po ZPIZ-1. Ker so za izračun uporabljeni valorizacijski količniki po ZPIZ-2, je treba na tej podlagi izračunano pokojninsko osnovo preračunati s faktorjem 0,732. Ne gre za valorizacijski količnik, temveč faktor, ki zagotavlja primerljivost pokojnin ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja 4 .

12. Zakonodajalec bi lahko sprejel tudi dve lestvici valorizacijskih količnikov, eno za oblikovanje pokojninske osnove po ZPIZ-1 in drugo po ZPIZ-2. V tem primeru pokojninske osnove, izračunane z uporabo količnikov po metodologiji ZPIZ-1, ne bi zmanjšal za 0,732. Rezultat bi bil enak, saj je za leto 2011 znašal valorizacijski količnik 0,732, torej manj kot 1, oziroma v razmerju, kot ga določa ZPIZ-2. Uporaba valorizacijskih količnikov po ZPIZ-1 bi za tožnika pomenila bistveno nižjo pokojninsko osnovo, uporabljeni pa bi bili višji odmerni odstotki, kar bi pripeljalo do enakega rezultata. Iz navedenih razlogov ni točno zatrjevanje tožnika, da je nepravilno uporabljen faktor 0,732 iz 390. člena ZPIZ-2. Spregleda, da so uporabljeni tudi valorizacijski količniki, izračunani po metodologiji, določeni v ZPIZ-2.

13. Neutemeljen je tudi očitek, da gre za poseg v pričakovane pravice. Tožnik v času ZPIZ-1 ni izpolnil vseh pogojev za priznanje pravice do invalidske pokojnine, saj mu zavarovanje pred uveljavitvijo ZPIZ-2 še ni prenehalo. Poleg tega iz obrazložitve spremenjenega načina oblikovanja pokojninske osnove in vrednotenja posameznih dob izhaja, da ne gre za poseg v pričakovane pravice, saj je prav z uporabo zakonsko določene metodologije zagotovljena uporaba nekaterih ugodnejših elementov po ZPIZ-1 tudi v času, ko že velja ZPIZ-2. Ni pa mogoče slediti zatrjevanju tožnika, da bi bilo treba iz posameznega zakona uporabiti le ugodnejše elemente za oblikovanje pokojninske osnove in odmero pokojnine, saj bi prav to imelo za posledico neenakost med upokojenci, upokojenimi po ZPIZ-1 ali po ZPIZ-2.

14. Vrhovno sodišče zaključuje, da je toženec v izpodbijanih odločbah utemeljeno upošteval valorizacijske količnike, določene po ZPIZ-2 ter izračunano pokojninsko osnovo preračunal še s faktorjem 0,732. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

1 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

2 Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

4 Glej VIII Ips 125/2016 z dne 6. 12. 2016.