Appeal allowed: Withdrawal of lawsuit costs borne by plaintiff unless immediate withdrawal after demand fulfillment. Withdrawal of lawsuit costs borne by plaintiff unless immediate withdrawal after demand fulfillment. Withdrawal of lawsuit costs borne by plaintiff unless immediate withdrawal after demand fulfillment.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni:

- v I. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 102266/2016 z dne 12. 10. 2016 razveljavi tudi v delu, ki se nanaša na plačilo 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 10. 2016;

- v II. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 14,12 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 90,12 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

Pravilo pri umiku tožbe je, da pravdni stroški bremenijo tožečo stranko. Besedilo razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka zahtevek izpolnila, pa pomeni izjemo, ki jo je treba razlagati restriktivno.

Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da izpolnitev tožene stranke na drug TRR upravičenca pomeni nepravilno izpolnitev. Skladno s sodno prakso ni pomembno na katerega od več transakcijskih računov upravičenca, ki so namenjeni izvrševanju poslovnih transakcij, je plačilo opravljeno. V poslovni praksi se običajno sicer upošteva izbira prejemnika sredstev, ni pa mogoče zanikati pravilnosti izpolnitve na kateregakoli od upravičenčevih transakcijskih računov v Sloveniji. Izbira med več računi istega upravičenca namreč ni odločilna.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 102266/2016 z dne 12. 10. 2016, v prvem odstavku izreka in postopek v tem delu ustavilo. V tretjem odstavku izreka je citirani sklep o izvršbi obdržalo v veljavi za plačilo 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa ga je razveljavilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 82,00 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper odločitev o stroških (izvršilnih in pravdnih) se zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da stroške postopka naloži v plačilo tožeči stranki.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka zahtevek izpolnila. Pravilo pri umiku tožbe torej je, da pravdni stroški bremenijo tožečo stranko. Besedilo razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka zahtevek izpolnila, pa pomeni izjemo, ki jo je treba razlagati restriktivno. Brez dvoma jo je tako mogoče uporabiti le v primerih, ko je umik tožbe posledica izpolnitve obveznosti tožene stranke in ko takšen umik izpolnitvi neposredno sledi.

5. V predmetnem postopku ni sporno, da je tožeča stranka z vložitvijo predloga za izvršbo dne 11. 10. 2016 zahtevala plačilo računa, ki ga je tožena stranka plačala že 7. 10. 2016. Sporno pa je, ali je bila z navedenim plačilom njena obveznost pravilno izpolnjena. Dejstvo je namreč, da tožena stranka plačila ni izvedla na transakcijski račun (TRR) naveden v izdanem računu, ampak na TRR, ki je bil kot račun tožeče stranke naveden v AJPES. Sodišče je to označilo kot nepravilno (nadomestno) izpolnitev, zaradi česar je štelo, da je tožeča stranka tožbo umaknila takoj po tem, ko je takšno izpolnitev sprejela. Tožena stranka v pritožbi tako stališče izpodbija.

6. Neutemeljeno je pritožbeno večkratno ponavljanje, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, kljub temu pa štelo, da izpolnitev ni bila pravilna. Ker je tožeča stranka tožbo umaknila, je sodišče postopek ustavilo in utemeljenosti zahtevka ni presojalo (niti ga ni zavrnilo). Očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (ker naj bi izrek nasprotoval obrazložitvi) tako ni utemeljen. Utemeljen pa je nadaljnji očitek, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da izpolnitev tožene stranke na drug TRR upravičenca pomeni nepravilno izpolnitev. Skladno s sodno prakso ni pomembno na katerega od več transakcijskih računov upravičenca, ki so namenjeni izvrševanju poslovnih transakcij, je plačilo opravljeno. V poslovni praksi se običajno sicer upošteva izbira prejemnika sredstev, ni pa mogoče zanikati pravilnosti izpolnitve na kateregakoli od upravičenčevih transakcijskih računov v Sloveniji. Izbira med več računi istega upravičenca namreč ni odločilna. 1

7. Tako je res, da je bil predlog za izvršbo, v delu, ki se nanaša na plačilo glavnice, neutemeljen vse od vložitve. Utemeljen in potreben pa je bil glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih je tožena stranka plačala šele 2. 2. 2017. Strošek, ki je tožeči stranki z njegovo vložitvijo nastal (gre za strošek plačila sodne takse v višini 44,00 EUR) bi bil enak ne glede na višino zahtevka. Ta strošek bi tako tožeči stranki nastal tudi v primeru, da bi predlog za izvršbo (pravilno) vložila le za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Gre torej za potreben strošek, ki ga je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno priznalo.

8. Glede na navedeno bi tožeča stranka tudi v nadaljnjem pravdnem postopku lahko vztrajala le pri plačilu zakonskih zamudnih obresti (27,48 EUR). To je postala nova glavnica. Ker je tožeča stranka z njo v postopku v celoti uspela (tožena stranka je obresti plačala tekom postopka, tožeča stranka pa je zahtevek v tem delu takoj umaknila), ji mora tožena stranka povrniti stroške, odmerjene od takšne glavnice. Tožeči stranki mora tako povrniti stroške plačila sodne takse v višini 54,00 EUR.

9. Glede na navedeno mora tožena stranka tožeči povrniti 98,00 EUR pravdnih stroškov.

10. Na drugi strani mora tožeča stranka toženi povrniti stroške utemeljenega ugovora zoper sklep o izvršbi. V zvezi s tem ji je višje sodišče priznalo 100 točk nagrade za sestavo odgovora in 2 % (2 točki) materialnih stroškov - skupaj torej 102 točki oziroma 46,81 EUR, z 22 % DDV pa 57,12 EUR. Poleg tega ji je priznalo tudi strošek sodne takse v višini 55,00 EUR. Tožeča stranka ji mora tako povrniti 112,12 EUR pravdnih stroškov. Do povračila nadaljnjih pravdnih stroškov pa tožena stranka ni upravičena, saj je tožeča stranka z obrestnim delom zahtevka (pri katerem je v dopolnitvi tožbe še vztrajala) v celoti uspela.

11. Po izvedenem pobotu mora tako tožeča stranka toženi povrniti še 14,12 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep v I. točki izreka spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 102266/2016 v celoti razveljavilo tudi v 3. odstavku izreka, v II. točki izreka pa tako, da je tožeči stranki naložilo v plačilo 14,12 EUR toženčevih pravdnih stroškov.

12. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji mora tožeča stranka povrniti tudi pritožbene stroške. Glede na to, da je tožena stranka izpodbijala le odločitev o stroških, vrednost spora predstavljajo le slednji. Skladno s tem je višje sodišče toženi stranki priznalo 100 točk nagrade za redno pravno sredstvo in 2 % materialnih stroškov, oboje z 22 % DDV ter 33,00 EUR sodne takse. Skupaj ji mora tako tožeča stranka povrniti 90,12 EUR pritožbenih stroškov.

1 Tako tudi VSL v sodbi II Cp 186/2016