Appeal court reversed first instance ruling on accountant's liability for cash theft, finding no duty to prevent crime.

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III., IV., V. in VI. točki izreka spremeni tako, da se sedaj glasi:

"III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 4.251,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 1. 2014 do plačila ter 74,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2013 dalje do plačila.

IV. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke v višini 4.675,82 EUR.

V. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.065,92 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje."

II. Tožena stranka je dolžna v 15. dneh tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 607,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje.

[JEDRO]

Verjetnost, da bo pri toženi stranki prišlo do kraje gotovine, je bila neodvisna od očitkov glede zamude pri knjiženju ter zamude pri opozarjanju na nepravočasno dostavo dokumentacije za knjiženje izvajalcu računovodskih storitev.

Namen slovenskih računovodskih standardov ni v preprečevanju kraje gotovine pri naročnikih izvajanja storitev računovodstva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 178466/2013 z dne 13. 11. 2013 razveljavi v I. in III. odstavku izreka in se postopek nadaljuje kot po tožbi (I. točka izreka). Zaradi umika tožbe je postopek ustavilo za razliko med zahtevkom po predlogu za izvršbo, ki se glasi na plačilo glavnice v višini 4.530,24 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter 74,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2013 do plačila in zahtevkom, katerega obstoj je sodišče ugotovilo v III. točki izreka te sodbe (II. točka izreka). Ugotovilo je, da je obstajala terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 4.251,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 1. 2014 do plačila ter v višini 74,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 21. 11. 2013 do plačila (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je obstajala terjatev tožene stranke do tožeče stranke najmanj v višini 4.675,82 EUR (IV. točka izreka). Zaradi pobota terjatev pod točko II. in III. te sodbe je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.251,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 25. 1. 2014 dalje do plačila ter 74,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2013 dalje do plačila (V. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 351,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Zoper izpodbijano sodbo je vložila pravočasno pritožbo tudi tožena stranka. Ker ni plačala sodne takse za pritožbo, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 2. 12. 2015, ki je postal pravnomočen dne 24. 12. 2015 sklenilo, da se pritožba tožene stranke z dne 7. 10. 2015 šteje za umaknjeno.

4. Pritožbeno sodišče je tako najprej ugotovilo, da je bilo o pritožbi tožene stranke že pravnomočno odločeno, zato je obravnavalo zgolj pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo. Ker predstavlja izpodbijana odločba v delu glede I. in II. točke izreka sklep, tožeča stranka pa vlaga pritožbo zoper sodbo (zoper meritorno odločitev o zadevi), je pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo preizkušalo le glede odločitve v III., IV., V. in VI. točki izreka, o kateri je bilo odločeno s sodbo (prvi odstavek 350. člena ZPP).

5. Pritožba je utemeljena.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na podlagi pogodbe o opravljanju storitev računovodstva z dne 23. 7. 2008 (nadalje: pogodba), po kateri je tožeča stranka za toženo stranko opravljala storitve knjiženja, obračunavanja DDV in plač zaposlenih. Presodilo je, da obstaja terjatev tožeče stranke od tožene stranke v višini 4.530,24 EUR po treh neplačanih računih ter da je terjatev zapadla, saj je neveljaven Dogovor o poplačilu obveznosti z dne 20. 5. 2013. Tožena stranka je v pobot uveljavljala odškodninski zahtevek v višini 35.920,00 EUR iz naslova škode, ki ji je nastala zaradi tega, ker si je njena delavka, ki je bila zadolžena za polaganje gotovine na banki, v obdobju med 16. 7. 2012 in 19. 2. 2013 neupravičeno prisvojila gotovino v takšni višini. Tožeči stranki je očitalo, da je vedela, da mora pri opravljanju storitev računovodstva za toženo stranko preverjati skladnost med pologi, zabeleženih v blagajniških dnevnikih in stanjem na računu tožene stranke in da je tožeča stranka tudi imela možnost to nadzorovati, vendar pa je toženo stranko na nepravilnosti opozorila šele z elektronsko pošto z dne 22. 2. 2013. Zato je menilo, da bi morala tožeča stranka toženo stranko hitreje opozarjati na ugotovljena neskladja, prav tako pa bi jo morala sproti in hitro pozvati k predložitvi manjkajoče dokumentacije. Presodilo je, da je zaradi zamude pri knjiženju in zamude pri opozarjanju na nepravilnosti, tožeča stranka neskrbno izvajala računovodske storitve. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka dopuščala, da so si njeni delavci sposojali denar in ga naknadno polagali na njen račun. Ugotovilo je tudi, da manjka gotovine nista zaznala niti delavca tožene stranke, ki sta bila zadolžena za poslovanje z blagajno. Toženi stranki je očitalo še, da je tožeči stranki z zamudo dostavljala dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je zato sklenilo, da je neskrbno ravnala tudi tožena stranka ter presodilo, da je za nastalo škodo vsaka od pravdnih strank odgovorna do višine 50%.

7. Po presoji pritožbenega sodišča pritožba utemeljeno opozarja na to, da obveznost povračila škode lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom. Ni namreč odškodninske odgovornosti brez obstoja pravno upoštevne vzročne zveze, pri čemer je vprašanje kazalnega neksusa med storitvijo oziroma opustitvijo in nastankom škode pravni sklep in s tem predmet pravnega utemeljevanja. 1

8. V konkretnem primeru je toženi stranki nastala škoda zaradi tega, ker si je v obdobju med 16. 7. 2012 in 19. 2. 2013 gotovino, ki bi jo morala položiti na račun tožene stranke, prilastila njena delavka. Tožena stranka je tožeči stranki očitala, da pri izvajanju storitev po pogodbi ni spoštovala posameznih določb Slovenskih računovodskih standardov (standard 28.45, 22.13 in 21.12), ki ji kot strokovnjaku na tem področju nalagajo ustrezno ravnanje pri knjiženju in pregledovanju računovodskih dogodkov. Očitane kršitve pogodbe oziroma navedenih določb slovenskih računovodskih standardov v zvezi z opravljanjem storitev računovodstva pa, po presoji pritožbenega sodišča, niso v pravno relevantni vzročni zvezi s škodo, ki je toženi stranki nastala zaradi kraje gotovine s strani njene delavke. Tožeča stranka je tako utemeljeno navajala, da toženi stranki škoda v višini odtujenih sredstev ni nastala zaradi nepravočasnega knjiženja poslovnih dogodkov, niti zaradi zamude pri opozarjanju na pravočasno dostavo dokumentacije, saj škodni dogodek (kraja gotovine) ni bil predvidljiva posledica takega ravnanja. Verjetnost, da bo pri toženi stranki prišlo do kraje gotovine, je bila namreč neodvisna od očitkov glede zamude pri knjiženju ter zamude pri opozarjanju na nepravočasno dostavo dokumentacije za knjiženje izvajalcu računovodskih storitev.

9. Pravno pomemben (po teoriji ratio legis vzročnosti) je le tisti vzrok, ki pomeni kršitev pravne norme in ga pravna norma glede na svoj namen šteje kot vzrok. Namen slovenskih računovodskih standardov ni v preprečevanju kraje gotovine pri naročnikih izvajanja storitev računovodstva. Pritožbeno sodišče zato glede očitka o nepravočasnem opozarjanju tožene stranke na neskladje med pologi gotovine in stanjem na računu oziroma glede drugih zatrjevanih kršitev tožeče stranke ugotavlja, da iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja (tega pa tožena stranka v postopku tudi ni trdila), da bi se tožeča stranka s pogodbo zavezala preverjati stanje, kot je izhajalo iz blagajniških dnevnikov, s stanjem na račun tožene stranke zato, da bi toženo stranko opozorila na morebiten manjkajoči polog gotovine. Tožena stranka torej tožeče stranke ni s pogodbo zadolžila za preverjanje stanja gotovine, da bi tako nadzirala ravnanje svojih delavcev oziroma morebitno odtujevanje denarja. Zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vedela, da mora po slovenskih računovodskih standardih preverjati skladnost med pologi po blagajniških dnevnikih s stanjem na računu tožene stranke, ne zadošča za vzpostavitev pravno relevantne vzročnosti z nastalo škodo. To velja tudi za ugotovitev, da je bila tožeča stranka opozorjena, da je potrebno pologe gotovine spremljati ažurno.

10. Odškodninska odgovornost za škodo, ki naj bi nastala zaradi zatrjevane opustitve dolžnega ravnanja, je lahko vzpostavljena šele posredno, saj je samo tako tretjemu mogoče pripisati položaj odgovorne osebe. To je torej mogoče le tedaj, ko bi ta škodo ne le lahko, marveč tudi moral preprečiti. 2 Ker v izpodbijani sodbi ni podlage za sklep, da bi tožeča stranka morala ugotavljati morebitna neskladja zaradi nadzora nad ravnanjem delavcev tožene stranke z gotovino, tožeči stranki ni mogoče pripisati odgovornosti za nastalo škodo. Po presoji pritožbenega sodišča je zato zmotna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka soodgovorna za nastalo škodo.

11. Ob pravilni uporabi materialnega prava je torej treba skleniti, da ne obstaja v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 4.675,82 EUR. Navedeno terja spremembo izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v III. točki izreka (s katerim je sodišče ugotovilo, da je obstajala terjatev tožeče stranke, saj ta še vedno obstaja), v IV. točki izreka (s katero je sodišče ugotovilo obstoj v pobot uveljavljene terjatve) ter v V. točki izreka (s katero je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi zoper III., IV in V. točko izreka ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. točka 358. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločalo o stroških vsega postopka. Tožeča stranka je tožbo delno umaknila zaradi plačil tožene stranke v skupnem znesku 621,82 EUR, opravljenih po vložitvi predloga za izvršbo. Zato je treba šteti, da je tožeča stranka tožbo delno umaknila takoj, ko je tožena stranka delno izpolnila zahtevek (prvi odstavek 158. člena ZPP). Glede preostanka tožbenega zahtevka v višini 4.251,41 EUR pa je s tožbenim zahtevkom uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Glede na navedeno je dolžna tožena stranka tožeči stranki povrniti njene izvršilne in pravdne stroške. Stroške tožeče stranke je že odmerilo sodišče prve stopnje v višini 1.065,92 EUR in navedeni znesek ji je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tudi v VI. točki izreka.

13. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki pritožbene stroške in sicer nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi 283,20 EUR (tar. št. 3210), izdatke 5,66 EUR (tar. št. 6002), 22 % DDV ter sodno takso za pritožbo v znesku 255,00 EUR, skupaj 607,41 EUR pritožbenih stroškov. Navedeni znesek je

dolžna toženi stranki povrniti tožeča stranka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

1 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS: sodba III Ips 6/2013.

2 Prim. odločba VS RS: sodba in sklep II Ips 169/2015.