Appeal dismissed; employer failed to prove employee did not work 434 overtime hours despite invalidity claims.

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Tožnik je v obravnavani zadevi zatrjeval, da je opravil 434 nadur, zato je dokazno breme, da vtoževanega števila nadur ni opravil, na toženi stranki. Ker tega ni dokazala, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati nadurno delo v bruto znesku 2.708,16 EUR, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2015 dalje do plačila v 15 dneh (točka I izreka), mu povrniti stroške postopka v višini 419,98 EUR in jih plačati na račun Delovnega sodišča v Celju v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila (točka II izreka) ter plačati 130,00 EUR na račun sodnih taks v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. dostavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti stroškovno zavrne tožbeni zahtevek, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjen senat. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni vsebinsko pravilna, da je v nasprotju z izvedenimi dokazi, sprejeta na podlagi povsem zmotno ugotovljene dejanske podlage, posledično pa je nezakonita.

Tožnik ima priznano III. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela na istem delovnem mestu največ 4 ure dnevno. Glede na to, da uveljavlja plačilo za opravljenih kar 434 nadur, bi tako v obdobju petih mesecev v povprečju delal od 4 do 5 nadur dnevno. To je neživljenjsko in nelogično, saj ima tožnik zdravstvene težave, zaradi katerih je invalidsko upokojen in bi s takim načinom ogrožal lastno zdravje in tudi pravice, ki jih ima na podlagi izdane odločbe pristojnega organa. Tožnik za nadurno delo sploh ni bil zdravstveno sposoben. Zato je jasno, da je tožnikov zahtevek v celoti neutemeljen.

Tak obseg nadurnega dela, bi v tožnikovem primeru predstavljal hudo zlorabo delovnopravne zakonodaje s področja socialne varnosti. Tožena stranka je vedno spoštovala relevantne predpise. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bilo delo tožniku odrejeno s strani delavca A.A. kot pooblaščene osebe tožene stranke, in sicer po nalogu in vedenju zakonitega zastopnika tožene stranke B.B.. Iz izpovedb zaslišanih prič B.B., C.C. in D.D. izhaja, da se pri toženi stranki nadurno delo ni opravljalo, če pa se je, se je v minimalnem obsegu in to le tedaj, ko je bilo potrebno dokončati že začeta dela, oziroma zato, da so se zaposleni vrnili nazaj v prostore tožene stranke.

Ker je tožena stranka dokaz z zaslišanjem A.A. umaknila, ni z ničemer dokazala, da je nadure dejansko opravila. Enako velja za ustni dogovor o tožnikovih nadurah, ki naj bi bil po tožnikovih navedbah dogovorjen v zamenjavo za stavbno pohištvo. Tudi okoliščina, da je bila poslovna enota tožene stranke v zgradbi E. v F. odprta ves dan, ne izkazuje tožnikovih navedb o opravljenih nadurah. Pritožba opozarja na izpoved priče C.C. na naroku dne 10. 10. 2016, da nobene od verzij evidenc dela tožnika pri toženi stranki ni še nikoli videla.

Pritožba še navaja, da tožnik kot invalid in starejši delavec od tožene stranke ni nikoli dobil pisne odredbe za nadurno delo, zato pa je zatrjeval ustno navodilo s strani osebe, ki takšne pristojnosti sploh ni imela. Zaključek izpodbijane sodbe je v nasprotju z določbami 2. odstavka 146. in 199. člena ZDR-1.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožbeni zahtevek po obračunu bruto zneska 2.708,16 EUR in izplačilu ustreznega neto zneska (po odvodu akontacije dohodnine in prispevkov) iz naslova opravljenih 434 nadur v obdobju od junija 2014 do vključno oktobra 2014, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2015 dalje do plačila, utemeljen.

6. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki nazadnje po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas za 4 ure dnevno. Delo mu je odrejal neposredno nadrejeni A.A., ki je tudi vodil PE E. v F., kjer je delal tožnik. Poslovalnica je bila odprta od 8. ure zjutraj do 18. ure zvečer. Delo v poslovalnici je opravljal tožnik sam, občasno pa sta mu pomagala A.A. in G.G.. Tožnik je delo v poslovalnici opravljal preko pogodbeno dogovorjenega delovnega časa štirih ur dnevno. To delo mu ni bilo pisno odrejeno, opravljenega dela pa mu tožena stranka ni plačala, čeprav bi mu bila skladno z določbo 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji) dolžna za opravljeno delo zagotoviti tudi ustrezno plačilo. Tožnik je v spis predložil tudi svojo evidenco opravljenih ur.

7. Tožena stranka evidence o opravljenih urah za sporno obdobje (od junija do vključno oktobra 2014) ni vodila, kar izhaja iz zapisnika Inšpektorata RS za delo z dne 2. 12. 2014, čeprav bi jo bila skladno s 6. členom Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006) dolžna voditi. Tožena stranka je sicer v spis vložila evidenco, za katero pa je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da ni verodostojna, kar je obširno pojasnilo v točki 12 obrazložitve sodbe. Verjelo je tožniku, ki je prepričljivo pojasnil svojo evidenco opravljenih nadur.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da dejstvo, da je bil tožnik z odločbo ZPIZ od 22. 12. 2004 dalje uvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni in da ima, kot je sam izpovedal, 30 % okvaro noge, ne dokazuje, da tožnik ni opravil vtoževanih nadur, saj delo (izdelava ključev, prodaja ključavnic in vložkov za ključavnice), ni zahtevalo takšnega fizičnega napora, da ga tožnik zaradi omejitev ne bi mogel opravljati.

9. Na podlagi navedenega je ugotovilo, da je tožnik dokazal, da je opravil 434 nadur. Tožena stranka mu teh ur ni plačala. Glede na to, da po 128. členu ZDR-1 tožniku za opravljeno nadurno delo pripada tudi dodatek, ki je bil po 39. členu Kolektivne pogodbe za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2008 in naslednji) določen v višini 30 % osnove (osnovna plača za polni delovni čas oziroma ustrezna urna postavka), je tožnik tako upravičen do plačila po postavljenem tožbenem zahtevku.

10. Tožnik je v obravnavani zadevi zatrjeval, da je opravil 434 nadur, zato je dokazno breme, da vtoževanega števila nadur ni opravil, na toženi stranki. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni vodila ustrezne evidence, v spis vložene evidence (B11-B19) pa po izpovedi priče C.C. z dne 10. 10. 2016, na katero se sklicuje pritožba, niso evidence, ki ji jih je izpolnjene vsak mesec izročil tožnik in jih je priča predala H.H., ki je za toženo stranko urejala tekoče zadeve za računovodstvo. Iz izpovedi te priče nikakor ne izhaja, da se nadurno delo pri toženi stranki ni opravljalo, oziroma da se je opravljalo v minimalnem obsegu. Je pa priča izpovedala, da ne ve, kakšen dogovor sta imel tožnik in A.A. ob tožnikovi zaposlitvi, se pa v druge zadeve priča ni mešala. Tudi priča D.D. ni izpovedala, da se pri toženi stranki nadurno delo ni opravljalo. Izpovedala je, da je tudi ona opravljala nadure in da je tožnik delal več kot štiri ure na dan, saj mu je večkrat pred osmo uro zjutraj nesla ključe, enako pa je bilo tudi po peti uri popoldan. Iz navedenega izhaja, da so pritožbene navedbe v zvezi s tem, da tožnik ni dokazal, da je pri toženi stranki delal preko polnega delovnega časa, neutemeljene.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo vse izvedene dokaze, pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik ni opravil nadur, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

12. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa je odgovarjalo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.