Appeal granted; first-instance court dismissed due to failure to assess defendant's duty of care under ZEN. Defendant's sale of property did not constitute illegality but caused breach. Court remanded case for new trial.

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

[JEDRO]

Po določilu drugega odstavka 239. člena OZ je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je nastala, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo. Za odločanje o upravičenosti zahtevka iz tega naslova, mora sodišče najprej ugotoviti, če dolžnik obveznosti ni izpolnil ali je zamudil z njeno izpolnitvijo. Da bi sodišče ugotovilo, če dolžnik obveznosti ni izpolnil, pa mora najprej ugotoviti, kakšna je obveznost dolžnika.

Tožena stranka ni imela nobene prepovedi, ki bi ji prepovedovala nepremičnino prodati in bi bilo njeno ravnanje (prodaja) posledično protipravno. Zato sama prodaja nepremičnine še ne pomeni protipravnosti. Je pa zaradi prodaje nepremičnine lahko prišlo do nezmožnosti izpolnitve dogovora, ki sta ga stranki sklenili v zapuščinskem postopku. Nezmožnost izpolnitve je urejena v 116. in 117. členu OZ in je lahko podlaga za ugotovitev protipravnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo 1.950,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev 1.359,10 EUR pravdnih stroškov tožeči stranki (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da so ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka kršila pogodbeno obveznost, ko je parceli 6124 in 6125 prodala M. K., ne da bi o tem obvestila tožnico, v nasprotju same s seboj. Sodišče ni zavzelo enotnega stališča o tem, kakšna je bila pogodbena obveznost tožene stranke. Sodišče najprej šteje, da je bila toženkina obveznost le, da soglaša s prenosom lastništva in posesti, nato pa, da naj bi bila njena obveznost obvestiti tožečo stranko o nameravani prodaji. Sodišče ni presojalo dolžnostno ravnanje tožene stranke v luči 48. člena ZEN. Ta določa obveznost tožene stranke, da kot lastnica parcele sodeluje v postopku parcelacije in poskrbi za pravilno realizacijo dednega dogovora. Sodišče se o tem ni izjavilo, čeprav gre za odločilno dejstvo. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče si je tudi napačno razlagalo 4. točko dednega dogovora. Štelo je, da je stroške realizacije dogovora dolžna kriti tožeča stranka. Sodišče bi moralo presojati tudi interes tožene stranke za prenos lastništva. Neprerekano je ostalo dejstvo, da podporni zid podpira zemljišče tožene stranke in da bo tožeča stranka krila stroške vzdrževanja zidu ter bo posledično tudi tožeča stranka odgovorna, če se zid poškoduje. Zato ni podan le interes tožeče stranke, niti ni mogoče sprejeti zaključka, da je za stroške realizacije dednega dogovora izključno odgovorna tožeča stranka.

Sodišče se pri obrazložitvi zahtevka iz naslova stroškov parcelacije 1.071,00 EUR ni opredelilo do odločilnih dejstev, to je do dolžnostnega ravnanja tožene stranke. Zavzelo je tudi napačno stališče, da pravni stranki nista sklenili dogovora o stroških postopka in je bila parcelacija izvedena v interesu tožeče stranke, zato je ta dolžna nositi stroške parcelacije.

Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da tožena stranka ni dolžna kriti polovice stroškov kupoprodajne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti s 6. 2. 2014 ter da tožeča stranka teh stroškov ne bi utrpela, če bi pravdni stranki pravočasno realizirali dedni dogovor. Taka pavšalna navedba ne zadostuje standardom obrazloženosti sodne odločbe. Izpodbijane sodbe se v tem delu ne da preizkusiti in je obremenjena s kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da tožeča stranka ni storila, kar bi lahko in bi morala storiti in posledično napačno uporabilo 243. člen OZ. Sodišče ni obrazložilo, kaj naj bi tožeča stranka morala in mogla storiti, zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moralo sodišče ugotoviti ali je toženka kršila pogodbene obveznosti, ki izhajajo iz 4. točke sklepa o dedovanju s 6. 3. 2009. Po stališču sodišča, naj bi toženka, ki ni pravočasno obvestila tožnice o tem, da je nepremičnino prodala M. K., kršila svojo pogodbeno obveznost in bila odškodninsko odgovorna. Sodišče ni upoštevalo, da je do take situacije prišlo v posledici ravnanja tožnice. Tožnica in toženka sta bili skupaj dolžni geodetsko in zemljiškoknjižno urediti sporni del zemljišča. Zahtevek za parcelacijo je vložila tožnica, vendar je podala napačno navodilo geodetski organizaciji, saj ni zahtevala, da bi dobilo zemljišče pod mejnim zidom svojo parcelno številko. Mejni zid je po parcelaciji postal del večjih parcel, ki jih je toženka z vednostjo tožnice prodajala. Če tožnica ne bi dala napačnega navodila geodetski organizaciji, bi bil mejni zid na novih, manjših parcelah. To izhaja iz izpovedbe geodeta B. V. Vzrok izvira torej iz sfere tožnice, to pa je za toženko razbremenilni razlog po 240. členu OZ.

Sodišče bi moralo presojati, ali je tožnica glede na določilo 243. člena OZ sploh upravičena do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, saj bi bila do tega upravičena le, če bi škodo morala pričakovati. Prvostopenjsko sodišče se do tega vprašanja ni opredelilo, sodba o tem ni razlogov, zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Katero škodo bi morala toženka pričakovati ob kršitvah pogodbe se presoja glede na dejstva, ki so bila toženki znana. Sodišče ni upoštevalo, da je bil zahtevek za ureditev mej in za parcelacijo vložen več kot dva meseca pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe niti, da je tožnica za prodajo nepremičnine vedela in je toženki pri prodaji celo pomagala. Sodišče ni upoštevalo, da je toženka sodelovala v geodetskem postopku parcelacije, da je bila na obravnavani 27. 3. 2012 in je podpisala zapisnik mejne obravnave. Upoštevalo tudi ni, da tožnica nikoli ni opozorila toženke, da bi kršila pogodbeno obveznost. Toženka se ob prodaji nepremičnine sploh ni zavedala, da kakorkoli krši pogodbeno obveznost, niti ni bila na to opozorjena.

Tožnici ne pripada strošek za pravno svetovanje pred vložitvijo tožbe, saj je po tar. št. 3100 zajet v nagradi za postopek. Sodišče je tudi nepravilno priznalo strošek sestave notarskega osnutka pogodbe o priznanju lastninske pravice, ki je kupec M. K. ni želel podpisati. Po četrtem odstavku 243. člena OZ bi morala tožnica storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je kršitev povzročila. Priprava osnutka pogodbe o priznanju lastninske pravice, ne da bi se tožnica o tem dogovorila s K., ni razumen ukrep za zmanjšanje škode. Poleg tega je mejni zid zaradi napačnih navodil, ki jih je dala tožnica geodetski organizaciji, na parc. št. 6124/2 in 6125/2. Toženka ni odškodninsko odgovorna za nastanek stroškov v zvezi s sestavo pogodbe o ustanovitvi osebne služnosti brezplačnega dosmrtnega užitka s 4. 12. 2013 in za sestavo kupoprodajne pogodbe in pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti s. 6. 3. 2014, saj se vse te parcele nanašajo na parc. št. 6124/2 in 6125/2, na katerih ne stoji mejni zid.

Sodišče je tudi nezakonito priznalo odškodnino za kupnino za nakup parcel 6124/2 in 6125/2, davek na promet nepremičnin, bančno provizijo in davek na dediščino in darila, skupaj z bančno provizijo. Mejni zid stoji na parcelah 6124/1 in 6125/1 zaradi napačnih navodil tožnice. Tožnica pa glede na sklep o dedovanju sploh ni bila upravičena do teh dveh novo nastalih parcel.

4. Obe pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Tožnica vtožuje odškodnino zaradi kršitve pogodbene obveznosti tožene stranke. Med pravdnima strankama je prišlo do spora zaradi zidu, ki je ločeval parceli št. 6122 in 6125 k. o. ... in ki naj bi v skladu z vsebino sodne poravnave N 40/07 z 18. 2. 2008 sklenjene pred Okrajnim sodiščem v Piranu in sklepa o dedovanju D 176/2008 s 6. 3. 2009 Okrajnega sodišča v Piranu, postal izključna last tožnice. V zapuščinskem postopku po pokojnem N. L., ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Piranu pod opr. št. D 176/2008, sta pravdni stranki (obe dedinji po pokojnem N. L.) sklenili dogovor, da postane zid, ki ločuje parceli 6122 in 6125, last tožnice, pravdni stranki pa bosta zemljišče, na katerem stoji zid, vključno z zidom zemljiško in geodetsko uredili v korist tožnice.

7. O zadevi je bilo na prvi stopnji (pred izpodbijano sodbo) že enkrat odločeno, in sicer s sodbo 10. 2. 2015, ko je prvostopenjsko sodišče zahtevek zavrnilo. Pritožbi tožeče stranke je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom 26. 8. 2015 ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje z navodilom, naj prvostopenjsko sodišče presoja obveznost tožene stranke v okvirih izpolnitve pogodbene obveznosti.

8. Z izpodbijano sodbo, je sodišče prve stopnje zahtevku delno ugodilo (do zneska 1.950,13 EUR), v presežku pa ga je zavrnilo. Štelo je, da je toženka s prodajo nepremičnine kupcu M. K., ne da bi o tem pravočasno obvestila tožnico, kršila svojo pogodbeno obveznost glede prenosa dela nepremičnine parc. št. 6124 in 6125 k. o. ... v last in posest tožnice ter je zato odgovorna za škodo, ki je nastala tožnici. Ugotovilo je, da pravdni stranki nista sklenili dogovora o tem, katera od njiju bo krila stroške potrebne za izvršitev njunega dogovora, parcelacija pa je bila izvedena v interesu tožnice., zato je zahtevku ugodilo le delno (do zneska 1.950,00 EUR) v presežku (v znesku 1.021,71 EUR) pa ga zavrnilo. Pravdni stranki odločitev prvostopenjskega sodišča utemeljeno izpodbijata.

9. Pogodbena (poslovna) odškodninska odgovornost nastane zaradi kršitve pogodbe oziroma obstoječega pravnega razmerja med upnikom in dolžnikom. Da bi bila podana odškodninska odgovornost, morajo biti podane tudi splošne predpostavke odškodninske odgovornosti: protipravnost, vzročna zveza in škoda. Podane morajo biti kumulativno.

10. Po določilu drugega odstavka 239. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki mu je nastala, če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo. Za odločanje o upravičenosti zahtevka iz tega naslova, mora sodišče najprej ugotoviti, če dolžnik obveznosti ni izpolnil ali je zamudil z njeno izpolnitvijo. Da bi sodišče ugotovilo, če dolžnik obveznosti ni izpolnil, pa mora najprej ugotoviti, kakšna je obveznost dolžnika.

11. Iz 4. točke sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Piranu D 176/2008 z 18. 2. 2008 izhaja, da sta pravdni stranki sklenili dogovor, da zid, ki ločuje parceli 6122 in 6125, postane last tožnice ter da sta soglasni, da bosta zemljišče, na katerem stoji zid, vključno z zidom zemljiško in geodetsko uredili. Sodišče je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo spora glede prenosa dela nepremičnin parc. št. 6124 in 6125 v last in posest tožnice ter da pravdni stranki nista sklenili dogovora o tem, katera bo nosila stroške povezane s tem. Sodišče je štelo, da je toženka s prodajo nepremičnine parc. št. 6124 in 6125 k. o. ... kupcu M. K., ne da bi o tem pravočasno obvestila tožnico, kršila svojo pogodbeno obveznost glede prenosa te nepremičnine. Tako ugotovitev tožena stranka utemeljeno graja.

12. Sama prodaja sporne nepremičnine kupcu, ne da bi bila o tem pravočasno obveščena tožnica, še ne pomeni protipravnosti, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Kot pravilno opozarjata obe pravdni stranki v pritožbi, se sodišče v zvezi s tem ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev, ki so bistvena za odločitev o zadevi. Tožnica je bila z dejstvom, da tožena stranka nepremičnino prodaja, seznanjena in temu ni nasprotovala. Toženka trdi, da ji je pri prodaji celo pomagala. Trdi, da se je pričel geodetski postopek za ureditev meje dva meseca pred prodajo in da je v postopku sodelovala. Stroški, ki so nastali, pa so nastali zaradi tožničinih napačnih navodil geodetski organizaciji. Tožeča stranka pa po drugi strani trdi, da sodišče ni presojalo toženkinega dolžnega ravnanja, ki ga je imela kot lastnica nepremičnine v skladu z 48 členom 1 Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN).

13. Tožena stranka ni imela nobene prepovedi, ki bi ji prepovedovala nepremičnino prodati in bi bilo njeno ravnanje (prodaja) posledično protipravno. Zato sama prodaja nepremičnine še ne pomeni protipravnosti. Je pa zaradi prodaje nepremičnine lahko prišlo do nezmožnosti izpolnitve dogovora, ki sta ga stranki sklenili v zapuščinskem postopku. Nezmožnost izpolnitve je urejena v 116. in 117. členu OZ in je lahko podlaga za ugotovitev protipravnosti.

14. Tožena stranka se je sklicevala tudi na določilo 240. člena OZ, po katerem je dolžnik prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti oziroma je z njeno izpolnitvijo zamudil zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Če bi sodišče ugotovilo odškodninsko odgovornost toženke, bi se moralo opredeliti tudi do tega ugovora tožene stranke.

15. Sodišče je ugotovilo, da med strankama ni bilo sklenjenega dogovora o stroških, ki bi nastali zaradi prenosa lastninske pravice. Če ni bilo dogovora, bi to lahko pomenilo, da bi stranki stroške ureditve meje delili, kar pomeni, da to ne more iti v obseg škode.

16. Po določilu 243. člena OZ ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi jo dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Po določilu 244. člena OZ pa se odškodnina sorazmerno zmanjša, če za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega ravnanja odgovarja tudi upnik ali kdo, za katerega je on odgovoren. Če bo sodišče ugotovilo, da je dolžnica kršila pogodbo, se bo moralo opredeliti tudi do pojmovanja predvidljivosti ter ugotoviti, če vzrok za neizpolnitev izvira (le) iz sfere druge pogodbene stranke.

17. Pravdni stranki v pritožbah pravilno navajata, da se sodišče prve stopnje do navedenih dejstev ni opredelilo. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama pravdnih strank ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek (354. člen ZPP). Navodila za nadaljnje postopanje so razvidne iz gornje obrazložitve.

1 Nove parcele, nastale s parcelacijo, in njihove meje se evidentirajo v zemljiškem katastru, na podlagi upravnega postopka, na zahtevo lastnika oziroma druge osebe, ki ima po zakonu pravico zahtevati parcelacijo.