Appeal dismissed; evidence exclusion requests must be specific, not just citing document numbers.

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Ni sicer nujno, da predlagatelj navede listovne številke listin, za katere meni, da so nedovoljen dokaz oziroma izvirajo iz takšnega dokaza. Vsekakor pa mora biti listina konkretizirana v tolikšni meri, da ni nikakršnega dvoma o tem, na katero listino se predlog za izločitev nanaša.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je predsednica senata Okrožnega sodišča v Celju na podlagi drugega odstavka 83. člena v zvezi s 285e. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnila kot neutemeljen predlog obtoženca za izločitev dokazov, podan na predobravnavnem naroku dne 26. 6. 2017.

2. Zoper sklep se pritožuje obtoženec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga naj sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obtoženec ni obrazložil katera bistvena kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila konkretno podana. Obtoženčevo problematiziranje, da je izpodbijani sklep izdala predsednica senata okrožna sodnica B. Ž. K., katere izločitev je predlagal, je sodišče druge stopnje razumelo kot uveljavljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP. Ta kršitev ni podana.

5. Iz podatkov spisa je razvidno, da je o obtoženčevi zahtevi za izločitev predsednice senata okrožne sodnice B. Ž. K., podani na predobravnavnem naroku dne 26. 6. 2017 pred izdajo izpodbijanega sklepa odločil predsednik Okrožnega sodišča v Celju s sklepom Su 755/2017 z dne 11. 8. 2017 in jo kot neutemeljeno zavrnil (list. št. 679 in 680 spisa). Ker z navedeno odločitvijo razlog za izločitev predsednice senata, ki ga je uveljavljal obtoženec ni bil ugotovljen, o prej navedeni procesni kršitvi ne more biti govora.

6. Uspeha ni moč priznati tudi navedbam, s katerimi obtoženec izpodbija pravilnost odločitve o njegovem predlogu za izločitev dokazov. V zvezi z zahtevo za izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi hišnih preiskav, se obtoženec najprej ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da določno ne navaja katera hišna preiskava naj bi bila opravljena nezakonito, niti ne pravnega razloga zaradi katerega naj bi bila hišna preiskava opravljena nezakonito (točka 7 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Uveljavlja, da je bil njegov predlog za izločitev dovolj konkretiziran. Pri tem se sklicuje na v 18. členu ZKP uzakonjeno načelo proste presoje dokazov, ki po njegovem mnenju ne daje podlage za zaključek, da bi morale biti listine katerih izločitev se predlaga navedene z listinskimi številkami. Za presojo na katere listine meri predlog obtoženca je po njegovem dovolj že, če sodišče ve na katere okoliščine se veže ta predlog. Takšno naziranje obtoženca je zmotno.

7. Po določbi tretjega odstavka 285. d člena ZKP morajo biti predlogi za izločitev nedovoljenih dokazov konkretizirani in obrazloženi. Če se predlaga izločitev dokaza, je treba navesti razloge, zakaj naj bi bil v obtožnici predlagan dokaz nedovoljen. Tem zakonskim kriterijem pa obtoženec ni zadostil, ko je na predobravnavnem naroku zahteval pridobitev posnetkov televizije P., ki se nanašajo na hišne preiskave F. d.o.o. in I. d.o.o., iz katerih da je razvidno, da dokazi na omenjenih hišnih preiskavah niso bili pravilno zavarovani, zaradi česar je temu posledično predlagal umik vseh listinskih dokazov pridobljenih v tej hišni preiskavi in nadaljeval, saj da je nemogoče ugotoviti, katere listine niso bile zavarovane in sicer v kazenskem postopku I K 51320/2010 ter I K 4276/2010, ter da se vsi dokazi pridobljeni od teh dveh hišnih preiskavah prepletajo s tema dvema kazenskima postopkoma (list. št. 659 spisa). Ni sicer nujno, da predlagatelj navede listovne številke listin, za katere meni, da so nedovoljen dokaz oziroma izvirajo iz takšnega dokaza. Vsekakor pa mora biti listina konkretizirana v tolikšni meri, da ni nikakršnega dvoma o tem, na katero listino se predlog za izločitev nanaša. Obtoženec tudi tej zahtevi ni zadostil. Prilagojeno ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da sta bili v predmetnem kazenskem postopku zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja s strani preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju odrejeni dve hišni preiskavi in sicer z v 7. točki na strani 3 izpodbijanega sklepa citiranima odredbama, medtem, ko v kazenski zadevi I K 513210/2010, na katero se je v utemeljitev svoje zahteve prav tako skliceval obtoženec odredba za hišno preiskavo sploh ni bila izdana, obtoženec šele v pritožbi prvič konkretizira, da njegov predlog za izločitev meri na opravljeni hišni preiskavi po odredbah citiranih v 7. točki izpodbijanega sklepa. Sicer pa je v 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi utemeljeno opozorjeno, da predlog za izločitev dokazov v kazenski zadevi I K 51320/2010 sploh ne more biti predmet odločanja sodečega sodnika v predmetni kazenski zadevi.

8. Sodišče druge stopnje se pridružuje prvostopenjski oceni, da je v tej fazi postopka moč zaključiti, da so bile pri hišnih preiskavah, opravljenih na podlagi odredb Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 259/2001 z dne 15. 5. 2001 in I Kpd 260/2001 z dne 15. 5. 2001 zasežene listine pridobljene zakonito in zato ni razlogov za njihovo izločitev. Po določbi 219. člena ZKP sodišče namreč ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, pridobljene s hišno preiskavo, če je bila ta opravljena brez pisne odredbe sodišča (prvi odstavek 215. člena), ali brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi (prvi in tretji odstavek 216. člena) ali če je bila preiskava opravljena v nasprotju z določbami prvega, tretjega in četrtega odstavka 218. člena ZKP. Obtoženec ne problematizira pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da ne drži njegova argumentacija predloga za izločitev, da sta bili hišni preiskavi opravljeni brez odredb sodišča. Enako, kot na prvi stopnji pa tudi v pritožbi ostaja na stališču, da hišna preiskava ni bila opravljena zakonito, ker dokumentacija, ki je bila zasežena na sedežu družbe F. ni bila ustrezno zavarovana. Do takega pritožbeno ponovljenega stališča obtoženca se je povsem pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje z jasnimi in razumnimi razlogi, ki jim glede na posplošenost pritožbenih navedb toženca ni treba ničesar dodati.

9. Nobenih pomislekov tudi ni v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da davčne odločbe, ki jih obtoženec sicer ni konkretiziral in katere izločitev je zahteval, niso dokazi za katere bi ZKP določal, da se nanje sodna odločba ne sme opreti. V utemeljitev nestrinjanja s to ugotovitvijo sodišča prve stopnje obtoženec ne navaja nobenega konkretnega razloga, ki bi jo postavil pod vprašanj. Obtoženec namreč zgolj ponavlja, da bi morale biti davčne odločbe iz spisa izločene zato, ker vsebujejo izjave, ki sta jih dala soobtoženi P. G. in M. O. davčnemu organu brez, da bi bila pred podajo izjave poučena po 148. členu ZKP. To pa ne predstavlja nič novega, kar obtoženec ne bi uveljavljal v utemeljitev zahteve za izločitev nedovoljenih dokazov že na prvi stopnji in je to s povsem pravilnimi razlogi, v skladu z ustavno sodno prakso, v 9. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa zavrnilo že sodišče prve stopnje. Argumentirano prepričljivim razlogom pa glede na obtoženčeve navedbe, ki ostajajo le na načelni ravni, ni treba ničesar dodati.

10. V nasprotju z obtožencem sodišče druge stopnje nima prav nobenih pomislekov v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da izvedensko mnenje izvedenke M. A.ne predstavlja dokaza, ki da bi ga bilo treba, po predlogu obtoženca, kot nedovoljenega izločiti iz spisa. Obtoženec ne problematizira na določbo 251. člena ZKP oprt zaključek sodišča prve stopnje, da v zahtevi za izločitev izvedenskega mnenja ni navedel nobenega od v prej citirani določbi ZKP navedenega zakonskega razloga za izločitev izvedenca. Problematizira tudi ne pravilnost ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da njegove navedbe, da je potrebno izvedensko mnenje izvedenke M. A. izločiti, ker je v svojem mnenju uporabila podatke (listine iz hišnih preiskav), za katere ni bilo odredb oziroma je uporabila listine iz dveh kazenskih zadev, ne držijo. Nepravilnost prvostopenjske odločitve o zavrnitvi njegovega predloga za zavrnitev izvedenskega mnenja vidi v tem, da ker po njemu dostopnih podatkih M. A. ni več izvedenka za finance, izvedenskega mnenja pred sodiščem ne more več zagovarjati, pa tudi zato, ker da je v mnenju polno napak, zaradi česar da je obtožba, ki temelji na takem mnenju popolnoma neutemeljena. Okoliščina, da pritegnjena izvedenka M. A. naj ne bi bila več sodna izvedenka sama po sebi še ne more pomeniti, da je njeno mnenje nedovoljen dokaz. Z naštevanjem napak v mnenju pa obtoženec dejansko ne zatrjuje, da je mnenje nedovoljen dokaz, pač pa izpodbija verodostojnost mnenja, kar pa je stvar dokazne ocene, ki bo morala biti prepuščena nadaljnjemu postopku.

11. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo, je pritožbo obtoženca zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Če bo za obtoženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.