Appeal dismissed; prior final conviction bars retrial on same facts under ne bis in idem principle.

I. Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

[JEDRO]

Časovno obdobje tokrat obravnavanega kaznivega dejanja je zajeto v že citirani pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti. V obeh kazenskih zadevah je šlo za isto časovno obdobje, istega obdolženca in enak način storitve kaznivega dejanja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 3. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo zoper obdolženega B.S., da bi naj storil kaznivo dejanje poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločeno je bilo tudi o stroških kazenskega postopka, v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP pa so bili oškodovanci s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napoteni na pot pravde.

2. Zoper tako sodbo se je zaradi kršitve kazenskega zakona pritožila okrožna državna tožilka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obdolženca spozna za krivega ter mu izreče primerno zaporno kazen, podrejeno pa, da zadevo vrne v ponovno razsojo prvostopnemu sodišču.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji pa je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Kot je obširno obrazloženo tudi v izpodbijani sodbi, je bil obdolženi B.S. s sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti opr. št. II K 53570/2011 že pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 209. člena KZ-1, zakar mu je bila izrečena kazen devet mesecev zapora. Kaznivo dejanje po citirani sodbi je storil tako, da si je protipravno prilastil denar velike vrednosti, ki mu je bil zaupan pri opravljanju finančne dejavnosti, in sicer tako, da je kot računovodja, zaposlen pri družbi F. d.o.o., kjer je opravljal računovodske storitve vključno s plačilnim prometom, preko spletnega bančništva za G. Murska Sobota, v časovnem obdobju od 12. 7. 2004 do 6. 9. 2011, neupravičeno nakazoval na račun svojega podjetja S. in na svoj osebni račun različne zneske v skupni višini 85.363,29 EUR, s čemer si je na škodo G. Murska Sobota tudi pridobil premoženjsko korist v navedeni višini.

5. V obravnavani zadevi pa je okrožno državno tožilstvo obdolžencu za isto časovno obdobje (od 6. 2. 2007 do 5. 8. 2011) očitalo še eno (istovrstno) kaznivo dejanje poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1. Pri tem bi naj obdolženec tokrat obravnavano kaznivo dejanje storil v enakih okoliščinah kot dejanje, za katerega je že bil pravnomočno obsojen, in sicer, ko je kot računovodja zaposlen pri družbi F. d.o.o., ko je za G. Murska Sobota opravljal računovodske storitve, vključno s plačilnim prometom in bi naj ponovno, brez odobritve odgovorne osebe G. Murska Sobota, iz računa G. Murska Sobota neupravičeno nakazoval denar na druge račune, s čemer je iz računa G. Murska Sobota neupravičeno izplačal 42.616,92 EUR. Glede na kronološki potek postopka, kot ga je prvostopno sodišče opisalo na straneh 12 in 13 izpodbijane sodbe je razbrati, da je državno tožilstvo že med postopkom iz okrožne pristojnosti vedelo, da je zoper obdolženca za isto kaznivo dejanje, ki bi naj bilo storjeno v istem časovnem obdobju, v teku še en kazenski postopek, iz opisa obeh obdolžencu očitanih kaznivih dejanj pa nedvomno izhaja tudi, da bi naj obdolženec pri izvršitvi izkoriščal isti odnos do zaupanih stvari v zvezi z njegovim delom, kar vse se je, kot že rečeno, dogajalo tudi v istem časovnem obdobju.

6. Ob takšnem dejanskem stanju pa je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da gre v obravnavani zadevi za že razsojeno stvar.

7. Kot je obsežno obrazloženo v izpodbijani sodbi, je časovno obdobje tokrat obravnavanega kaznivega dejanja zajeto v že citirani pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Murski Soboti. V obeh kazenskih zadevah je šlo za isto časovno obdobje, istega obdolženca in enak način storitve kaznivega dejanja, ko si je obdolženi kot računovodja pri opravljanju finančnih dejavnosti, brez odobritve odgovorne osebe G. Murska Sobota, prilastil denar, ki mu je bil zaupan pri opravljanju finančnih dejavnosti za G. Murska Sobota, pri čemer je edina razlika pri dejanjih v tem, da je v zadevi II K 53570/2011 denar neupravičeno nakazoval na svoj račun oziroma na račun svojega podjetja S., v tokrat obravnavani zadevi pa je denar nakazoval podjetju F. d.o.o., kjer je bil zaposlen. Ob navedenem in ostalih razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče, pa pritožba s prikazovanjem, da v obravnavani zadevi ne gre za že razsojeno stvar, saj bi naj šlo za drugačen modus operandi, nikakor ne more prepričati.

8. Pritožbeno sodišče pa ob tem dodaja tudi, da sta bili obe kaznivi dejanji kvalificirani kot kaznivi dejanji poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja po 209. členu KZ-1. Ob vsem navedenem ter ostalih razlogih, ki jih je v tej smeri navedlo že prvostopno sodišče pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je v obravnavani zadevi, v skladu s 3. točko 357. člena ZKP, obtožbo zoper obdolženca zavrnilo.

9. Kot je povzeto tudi v izpodbijani sodbi, je namen določbe 31. člena Ustave Republike Slovenije v zagotavljanju pravne varnosti in pravnega miru na način, da se posameznika zaščiti pred večkratnim kazenskim obravnavanjem nekega konkretnega in individualiziranega življenjskega dogodka. Odgovor na vprašanje, ali gre v neki konkretni zadevi za ponovno sojenje o isti stvari, je zato odvisen od subjektivno objektivne identitete med kaznivim dejanjem iz pravnomočne sodbe in kaznivim dejanjem, ki je predmet tokratne obtožbe in novega sojenja. Predmet nove obtožbe in obsodbe torej ne more biti kaznivo dejanje, za katerega je bil storilec že pravnomočno obsojen. V okviru prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari je, kot isti historični dogodek, treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega sojenja in vsebinsko pravilne odločitve, nesprejemljivo. Glede na navedeno je torej tudi iz tega stališča prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je v obravnavani zadevi obtožbo zavrglo. Glede na to, da je obdolženec tako tokrat očitano kaznivo dejanje, kot tudi kaznivo dejanje, za katerega je že bil pravnomočno obsojen, storil na enak način, ko je kot računovodja pri opravljanju finančnih dejavnosti denar, ki mu je bil zaupan brez odobritve odgovorne osebe, iz računa G. Murska Sobota, nakazal na druge račune, pa pritožba tudi s prikazovanjem, da v obravnavani zadevi ne gre za enak modus operandi, nikakor ne more biti uspešna. Pritožbeno sodišče pri tem dodaja tudi, da v obravnavani zadevi ne gre le za enak modus operandi, kot v že pravnomočno razsojeni stvari, temveč tudi za istega oškodovanca ter isto časovno obdobje, pri čemer okoliščina, kdo konkretno je bil s tem ravnanjem v zadnji fazi okoriščen (v že pravnomočno končani zadevi je bil to neposredno obdolženec oziroma njegovo podjetje S., v tokrat obravnavanem kaznivem dejanju pa podjetje F. d.o.o., v katerem je bil obdolženec zaposlen, torej posredno ponovno obdolženec), pa za obravnavano zadevo ni odločilno dejstvo.

10. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.