Appeal dismissed; passive litigant in easement existence dispute must be current landowner at time of suit.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal and upheld the first-instance judgment rejecting the claim for an easement. The plaintiff argued the defendant was not the landowner when the suit was filed in 2014, but the court confirmed the defendants were the owners at both the filing date and the time of judgment. The court ruled that only the current landowner can be a passive litigant in an easement existence dispute, rendering the plaintiff's arguments irrelevant.
Legislator headnote
AI generated218. člen SPZ; V sporu zaradi ugotovitve obstoja služnosti je pasivno legitimiran lastnik zemljišča, na katerem se zatrjuje obstoj služnosti.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.
[JEDRO]
V sporu zaradi ugotovitve obstoja služnosti je pasivno legitimiran lastnik zemljišča, na katerem se zatrjuje obstoj služnosti.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zaradi zgrešene pasivne legitimacije zavrnilo tožbeni zahtevek, da obstoji služnostna pravica za sajenje, urejevanje in vzdrževanje grmičevja v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 5/1 k. o. X, in v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 5/5 k. o. X. Tožeči stranki je naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka v višini 515,30 EUR.
2. Odločitev sodišča z laično pritožbo izpodbija tožnik. V obrazložitvi pritožbe navaja, da sta bila v trenutku, ko je vložil tožbo (10. 11. 2014) lastnika spornega dela zemljišča toženca. Odločba Ministrstva za okolje in prostor, na podlagi katere toženca nista več lastnika spornega zemljišča, je bila izdana šele 25. 9. 2015.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. V sporu zaradi ugotovitve obstoja služnosti (218. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ) je pasivno legitimiran lastnik zemljišča, na katerem se zatrjuje obstoj služnosti. V pritožbenem postopku ni sporno, da sta bila v času, ko je bila vložena tožba, 10. 11. 2014, lastnika in mejaša tožnikov toženca in da sta na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor od 25. 9. 2015 lastnici U. in S. M. Zato ni dvoma, da toženi stranki J. in M. J. v času, ko sodišče odloča o zadevi, 1. 9. 2016, nista pasivno legitimirana v pravdi v zvezi z obstojem služnosti.
5. Ker je v sporu zaradi ugotovitve služnosti tožbo mogoče uspešno vložiti samo zoper lastnika zemljišča, na katerem se zatrjuje obstoj služnosti, za odločitev v tem sporu niso relevantne obsežne navedbe pritožnika, ki se nanašajo na priposestvovanje služnosti ter se pritožbeno sodišče do njih ne bo opredelilo.
6. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni bilo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).