Appeal dismissed; insufficient evidence of accomplice role led to acquittal upheld under ZKP provisions.

I. Pritožba pooblaščenca oškodovanca kot tožilca J.Š. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Oškodovanec kot tožilec J.Š. je kot strošek pritožbenega postopka dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse.

[JEDRO]

To, kar se je obdolženki očitalo v smeri sostorilstva, ne zadostuje za zaključek o dokazanosti njenega protipravnega ravnanja, saj njena vloga oziroma njena izvršitvena ravnanja, v kolikor bi šlo za sostorilstvo, niso bila jasno opredeljena.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I obdolženo M.M. na podlagi določbe 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da bi naj storila kaznivo dejanje overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). V skladu s tretjim odstavkom 96. člena ZKP je bilo odločeno, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom.

Pod točko II pa je sodišče sklenilo, da se obtožni predlog oškodovanca kot tožilca, vložen zoper T.M., v skladu s 3. točko prvega odstavka 352. člena ZKP, zavrže.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zaradi kršitve kazenskega zakona pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje k drugemu sodniku.

3. Na pritožbo je odgovoril zagovornik obdolženke s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo oškodovanca kot tožilca kot neutemeljeno zavrne in oškodovancu kot tožilcu naloži plačilo stroškov postopka.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Razlogi izpodbijane sodbe niso sami s seboj v nasprotju, sodba pa vsebuje tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi tistih, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik.

6. V izpodbijani sodbi je prvostopno sodišče obsežno, tehtno in prepričljivo pojasnilo, da obdolžena M.M. 1. 10. 2010 ob izdaji spornega potrdila sploh ni bila prisotna in da M.M. torej že iz tega razloga tudi ni mogla spraviti v zmoto, da je le ta potrdil lažne podatke. M.M., ki bi naj bil spravljen v zmoto, je namreč povsem določno izpovedal, da se je pri njem zglasil T.M., obdolženkin sin. Potrdilo, ki je sicer tipski obrazec, je M. sestavil na podlagi podatkov, ki jih je posredoval M. in M. je potrdilo tudi bilo izdano. Ob navedenem in dejstvu, da se vsebina potrdila z dne 1. 10. 2010 sploh ni presojala v smislu, ali so podatki, navedeni v potrdilu točni in resnični, ampak se je preverjalo le, ali višina dohodka, navedena v potrdilu 1. 10. 2010, ustreza zakonsko zahtevani višini ustvarjenega dohodka za leto 2009, je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da na voljo ni bilo dovolj dokazov, da bi naj obdolženka storila očitano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi tudi pojasnilo, da ni našlo nobenega razloga, da izpovedbi povsem nepristranske priče M.M. ne bi verjelo, zato so brez podlage tudi pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba v tej smeri nima ustreznih razlogov. Ker je sodišče dolžno oceniti le odločilna dejstva in za zadevo relevantne dokaze, izpovedbe prič, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, pa za obravnavano zadevo, kot je to v točki 9 izpodbijane sodbe navedlo že prvostopno sodišče, niso odločilnega pomena, pa je brez podlage pritožba tudi v delu, ko prvostopnemu sodišču očita bistvene kršitve določb ZKP, ker ni ocenilo izpovedbe prič M.K., A.Š. in E.P.. Iz istega razloga pa tudi ni bilo nobene potrebe po oceni mnenja izvedenke kmetijske stroke, na katero se v pritožbi sklicuje pritožnik. Zato so tudi v tej smeri uveljavljane bistvene kršitve določb ZKP brez podlage.

7. Glede na to, da se je obdolženi M.M. po spremenjeni in razširjeni obtožbi očitala storitev kaznivega dejanja iz 253. člena KZ-1 v sostorilstvu, pa je sodišče prve stopnje ob tem, ko je že ugotovilo, da obdolženka M.M. osebno ni spravila v zmoto, kar je nenazadnje le ta povedal tudi sam, ugotovilo tudi, da to, kar se je obdolženki očitalo v smeri sostorilstva, ne zadostuje za zaključek o dokazanosti njenega protipravnega ravnanja, saj njena vloga oziroma njena izvršitvena ravnanja, v kolikor bi šlo za sostorilstvo, niso bila jasno opredeljena. Razlogi prvostopne sodbe zato v tej smeri niso sami s seboj v nasprotju, kot se to trudi prikazati pritožnik.

8. Pa tudi s tem, ko je prvostopno sodišče zavrglo obtožbo zoper T.M., ni kršilo določbe drugega odstavka 371. člena ZKP, 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi ni prekoračilo obtožbe, kar vse v pritožbi uveljavlja pritožnik. Kot je to obrazloženo v izpodbijani sodbi, je pooblaščenec oškodovanca kot tožilca po končanem dokaznem postopku spremenil opis dejanskega stanja in obtožbo razširil še na T.M. z očitkom, da je dejanje storil skupaj z obdolženo M.M. na način, kot izhaja iz izreka prvostopne sodbe. Iz razlogov, navedenih v točki 4 izpodbijane sodbe, in ker je za kazenski pregon glede kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, pristojno državno tožilstvo, ne pa oškodovanec, kar pomeni, da bi T.M. za očitano kaznivo dejanje lahko eventualno preganjalo le državno tožilstvo, je prvostopno sodišče ravnalo prav, ko je obtožbo zoper njega zavrglo, saj bi sicer dopustilo, da bi se proti T.M. skozi "stranska vrata", mimo upravičenega tožilca, očitalo sostorilstvo pri storitvi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.

9. Glede na vse navedeno je tako preizkus izpodbijane sodbe na pritožbeni stopnji pokazal, da v pritožbi uveljavljenih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka prvostopno sodišče ni zagrešilo. V kateri smeri bi naj prvostopno sodišče kršilo kazenski zakon in za katero konkretno kršitev iz 372. člena ZKP bi naj pri tem šlo, pa pritožnik ni pobližje obrazložil. Glede na uvod pritožbe, od koder izhaja, da bi naj do kršitev kazenskega zakona prišlo v posledici zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa je dodati, da je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon, ali pa ga sploh ne uporabi. Kršitve, kot jo v pritožbi uveljavlja pritožnik, torej sploh ni mogoče zagrešiti.

10. Pritožbeno sodišče pa nima tudi nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, kar v pritožbi prav tako napada pritožnik. Dejansko stanje obravnavane zadeve je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženke je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko obdolženko z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo, spoznalo za krivo storitve očitanega kaznivega dejanja. V posledici tega je obdolženko tudi utemeljeno oprostilo obtožbe. Svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi tehtno ter prepričljivo obrazložilo, tako da pritožbena izvajanja pooblaščenca oškodovanca kot tožilca ne morejo omajati pravilnosti razlogov, s katerimi je utemeljen prvostopni oprostilni izrek. Zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na ustrezne razloge prvostopne sodbe ter le še v zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na odločilna dejstva, dodaja sledeče:

11. Kot je v tej odločbi že obrazloženo, je s pričevanjem priče M.M. bilo ovrženo, da bi ga naj obdolžena M.M. osebno oziroma neposredno spravila v zmoto, da je potrdil lažne podatke. Kaj konkretno naj bi bilo obdolženkino ravnanje oziroma njena vloga pri izvršitvi kaznivega dejanja, izvršenega v sostorilstvu s sinom T.M., pa iz v izreku izpodbijane sodbe niti ni bilo razvidno. Zato je prvostopno sodišče, kot je že navedeno, ravnalo prav, ko je obdolženko zaradi pomanjkanja dokazov oprostilo obtožbe. Ker z ugotavljanjem skupnega bruto dohodka kmetijske proizvodnje na kmetiji in razčiščevanjem ter ugotavljanjem okoliščin o možnosti pridelave krme - silažne koruze in travne silaže, o čemer so izpovedovale priče, ki jih je predlagal oškodovanec kot tožilec in s pribavo izvedenskega mnenja izvedenca kmetijske stroke ne bi v ničemer mogli vplivati na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, pritožba s prikazovanjem, da je dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno prav zato, ker sodišče ni poklonilo vere navedenim pričam in izvedenki kmetijske stroke oziroma ker ni pribavilo dodatnega izvedenskega mnenja, nikakor ne more prepričati. Navedeno namreč v ničemer ne vpliva na že večkrat ponovljeno okoliščino, da obdolženka M.M. sploh ni mogla spraviti v zmoto, saj z njim sploh ni bila v stiku in ga torej tudi ni mogla spraviti v zmoto. Poleg tega, pa kot je prav tako že navedeno, se vsebina potrdila z dne 1. 10. 2010 sploh ni presojala na način, kot je to skušala prikazati oškodovanec kot tožilec in je obrazloženo tudi na straneh 8 in 9 izpodbijane sodbe. Ob navedenem pa je prvostopno sodišče upravičeno zaključilo, da ni na voljo dovolj dokazov, da je do obravnavanega kaznivega dejanja prišlo na način, kot je bilo navedeno v obtožbi, zaradi česar je sodišče obdolženko v dvomu tudi utemeljeno oprostilo obtožbe, saj ni moglo z vso gotovostjo, potrebno za obsodilno sodbo zaključiti, da je storila očitano kaznivo dejanje.

12. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v preostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopni oprostilni izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

13. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

14. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 96. v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP, sodna taksa pa je bila odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah in po tarifni številki 7222 Taksne tarife.