Appeal dismissed; plaintiff failed to prove she could not see the hole despite knowing the path.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka in prva tožena stranka sami nosita nastale jima stroške v pritožbenem postopku.

[JEDRO]

Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je očitek sodišča prve stopnje, da tožnica hoji in tlem na območju, ki ga je poznala in je vedela, da tam obstoja udarna jama, ni posvečala dovolj pozornosti, udarno jamo pa bi vsekakor lahko opazila, saj ni bila pokrita z novo zapadlim snegom, na razpolago pa je imela tudi dovolj široko pohodno površino, da bi se udarni jami lahko izognila.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvi toženec in druga toženka dolžna v 15 dneh solidarno plačati tožnici znesek 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2014 dalje ter ji v roku 15 dni od vročitve sodbe nerazdelno povrniti pravdne stroške v višini 408,57 EUR, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Odločilo je tudi, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe prvemu tožencu povrniti pravdne stroške v višini 1.547,78 EUR, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. V presežku je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se po pooblaščencih pritožuje tožnica. V pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija v delu, kjer je sodišče odločilo, da se tožbeni zahtevek v presežku nad 1.000,00 EUR zavrne, posledično pa se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških.

Tožnica meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določilo 171. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o deljeni odgovornosti s tem, ko je ugotovilo, da je k nastanku škodnega dogodka soprispevala v deležu 50 %, prav tako pa meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo prvi odstavek 179. člena OZ in ji prenizko odmerilo pravični denarni odškodnini iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter za prestani strah, sodišče prve stopnje pa je prav tako neutemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo v delu, ki se nanaša na zahtevano denarno odškodnino iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti.

Tožnica uveljavlja, da sodišče prve stopnje zaključek o njenem 50 % soprispevku zmotno gradi na dejstvih, da ji je bila pot poznana, da bi morala hoditi počasneje in bolj previdno, da bi se morala izogniti udarni jami in da bi z ustreznim ravnanjem lahko preprečila nastanek škode. Dejstvo, da je bila tožnici pot poznana, še ne pomeni, da ji je bila poznana tudi lokacija udarne jame, do padca bi prišlo tudi, če bi tožnica stopila v udarno jamo pri počasni hoji, tožnica pa udarne jame ni mogla opaziti, ne glede na dnevno svetlobo, saj je bila prekrita s snegom. Tožnica tudi citira sodno prakso v podobnih primerih, in sicer sodbo VSC Cp 1076/2007, sodbo VSM I Cp 1851/2009 in sodbo VSL II Cp 2641/2013, kjer so sodišča po mnenju tožnice v primerljivih zadevah dosodila soprispevke v nižjih deležih.

Tožnica v pritožbi odločitev sodišča prve stopnje, da ji gre iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem pravična denarna odškodnina v znesku 1.500,00 EUR, graja povzemajoč razloge, ki jih v izvedenskem mnenju navaja izvedenec medicinske stroke J.F., dr.med. specialist ortoped in splošni kirurg (v nadaljevanju izvedenec), in sicer, da so poškodbe križnice, tudi udarnine, zelo boleče, da lahko povzročajo telesne bolečine tudi več mesecev po poškodbi, da je tožnica trpela srednje hude do lahke telesne bolečine pogosto mesec dni, občasno lahke pa je trpela okrog tri mesece, da je tožnica opravila fizikalno terapijo za zmanjšanje bolečin, da je okrog mesec dni pretežno morala mirovati v ležečem položaju in je bila sposobna le za krajšo hojo, da je opravila fizikalno terapijo v skupnem trajanju 12 x in da mesec dni ni bila sposobna za nobeno pridobitno fizično delo, zaradi česar bi tožnici šla vtoževana odškodnina iz tega naslova v višini 3.200,00 EUR.

Tudi glede prestanega sekundarnega strahu izvedenec ugotavlja, da je bila tožnica zaskrbljena za izhod zdravljenja in za morebitne posledice, zaskrbljenost pa so ji povzročale dolgotrajne telesne bolečine, težave pri sedenju, vožnji avtomobila in drugih težjih fizičnih opravilih in je sekundarni strah v zmerni obliki trpela pogosto mesec dni in občasno okrog tri mesece, kar utemeljuje pravično denarno odškodnino iz tega naslova v višini najmanj 1.000,00 EUR in ne zgolj 500,00 EUR, kot jo je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje.

Tožnica tudi meni, da ji gre denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj so ji poškodbe utrpele v obravnavani nezgodi zapustile zmanjšano gibljivost obeh kolkov in posledično težave pri hoji, zmanjšano gibljivost hrbtenice zaradi bolečin v križnici in trtici ter posledično težave pri vsakodnevnih opravilih, deformacijo ledvenega dela hrbtenice in poudarjeno ledveno lordozo ter zmanjšano delovanje ledvic, saj je desna ledvica zaradi padca položena nižje. Izvedenec v izvedenskem mnenju tudi ugotavlja, da je izkustveno mogoče oceniti, da so bolečine pri večjih obremenitvah in sedanju v križnici glede na poškodbo možne, ugotavlja pa tudi, da tožnica mesec dni ni bila sposobna za nobeno pridobitveno fizično delo, okrog pol leta pa so bile pri oškodovanki splošne življenjske aktivnosti deloma zmanjšane. Vse navedeno utemeljuje odmero primerne denarne odškodnine iz tega naslova tožnici vsaj v zahtevanem znesku 2.000,00 EUR.

Pritožnica svoje prepričanje o prenizko odmerjeni odškodnini argumentira s sklicevanjem na sodno prakso v (mnenje tožnice) podobnih primerih. 1

Tožnica zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter jo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa prvemu tožencu in drugi toženki naloži v solidarno plačilo vse pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči 16 dan od prejema sodbe in tečejo do plačila.

3. Prvi toženec je na pritožbo tožnice odgovoril in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona. V postopku je ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki so bila pomembna za odločitev o sedaj grajanem obsegu soprispevka tožnice k nastanku škodnega dogodka in o višini tožnici odmerjene odškodnine ter je bila torej na tej podlagi sprejeta pravilna materialnopravna odločitev (171., 179. in 182. člen OZ).

6. Tožnica od prvega toženca in druge toženke zahteva odškodnino za nastalo nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku dne 14. 2. 2013 okoli 14. ure na tlakovani pohodni površini med S. trgom in R. trgom v M. Takrat je s partnerjem hodila iz smeri S. trga proti R. trgu in na tlakovani pohodni površini, ki je bila pokrita z novo zapadlim snegom stopila v udarno jamo, ki je zaradi zasneženosti ni mogla videti, pri tem je padla in se udarila v predel križa in trtice (utrpela je udarnino križne kosti in trtice). Do škodnega dogodka je prišlo v posledici opustitve izvrševanja rednih vzdrževalnih del upravljalca javne površine, prvega toženca 2 , ki je zavarovanec druge toženke. Prvi toženec in druga toženka zato tožnici odgovarjata za v škodnem dogodku nastalo ji nepremoženjsko škodo, in sicer za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 3.200,00 EUR, za prestani strah 1.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti 2.700,00 EUR.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prvi toženec in druga toženka odškodninsko odgovorna za 50 % škode iz škodnega dogodka, v obsegu 50 % pa je k škodnemu dogodku soprispevala tožnica sama. Za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožnici priznalo 1.500,00 EUR, za prestani strah 500,00 EUR, tožbeni zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Ob upoštevanju tožničinega 50 % soprispevka k nastanku škodnega dogodka je sodišče prve stopnje tako razsodilo, da je tožnica upravičena do odškodnine v skupni višini 1.000,00 EUR.

7. Pritožbena graja, da tožnica k nastanku škodnega dogodka ni soprispevala v obsegu 50 %, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje je iz ugotovljenih dejstev v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno sklepalo in pravilno uporabilo materialno pravo, ki se nanaša na ugotovljeni 50 % soprispevek tožnice k nastali škodi. Takšnega prepričanja ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, ki jih v zvezi s tem navaja tožnica v pritožbi, s katerimi utemeljuje prepričanje, da k nastanku škodnega dogodka prav z ničemer ni soprispevala, ker ji ne glede na to, da je pot poznala, lokacija udarne jame ni bila znana, v udarno jamo bi stopila tudi pri počasni hoji, videti pa je kljub dnevni svetlobi ni mogla, ker je bila pokrita s snegom. Smiselno enake ugovore tožnice je že sodišče prve stopnje zavrnilo v že citirani 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je očitek sodišča prve stopnje, da tožnica hoji in tlem na območju, ki ga je poznala in je vedela, da tam obstoja udarna jama 3 , ni posvečala dovolj pozornosti, udarno jamo pa bi vsekakor lahko opazila, saj ni bila pokrita z novo zapadlim snegom 4 , na razpolago pa je imela tudi dovolj široko pohodno površino, da bi se udarni jami lahko izognila. Zaključek o tožničini 50 % soodgovornosti za nastanek škodnega dogodka je zato utemeljen, sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnica, pa za odločitev v obravnavani zadevi ne more biti odločilna, saj ne gre za primerljive dejanske okoliščine.

8. Odmera višine odškodnine za tožnici nastalo nematerialno škodo temelji na izpovedbi tožnice, tožničini medicinski dokumentaciji in na v prvostopenjskem postopku pridobljenem izvedenskem mnenju izvedenca medicinske stroke.

9. Kriterij za odmero denarne odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o višini odškodnine mora sodišče upoštevati tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kot tudi objektivno merilo (sodno prakso v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin primerljivih z obsegom obravnavane škode).

10. Pritožba zoper višini tožnici odmerjenih odškodnin, za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za prestani strah, ni utemeljena. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo čas trajanja bolečinskega obdobja ter njegovo intenziteto in vse nevšečnosti tekom zdravljenja, kot to izhaja iz točk 15, 16 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Vsa dejstva, ki jih tožnica v zvezi s prestanimi telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem ter intenziteto in bolečinskim obdobjem navaja v pritožbi, sklicujoč se na v prvostopenjskem postopku pridobljeno izvedensko mnenje, je sodišče prve stopnje že ustrezno upoštevalo in tožnici za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem odmerilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR, kar enako velja za v pritožbi izpostavljeno intenziteto sekundarnega strahu, ki ga je trpela tožnica, kjer je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo denarno odškodnino v višini 500,00 EUR. Res je, da je poškodba križnice, tudi če gre za udarnino, zelo boleča in lahko povzroča telesne bolečine tudi več mesecev po poškodbi, kot navaja izvedenec, zaradi poškodbe pa tožnica okrog mesec dni ni zmogla nobenega dela in je pretežno ležala, kar daje videz, da je denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem nekoliko nizka, vendar pa po drugi strani, kljub sekundarnemu strahu, ki ga je v zmerni obliki tožnica pogosto trpela mesec dni in občasno okrog tri mesece, po navedbi izvedenca tožničino duševno ravnovesje ni bilo posebej prizadeto, zato je višina odškodnine 500,00 EUR, ki jo je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo za prestani strah, nekoliko visoka ter se zato ob oceni odmerjenih odškodnin iz obeh naslovov izkaže, da skupno odmerjena odškodnina v višini 2.000,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za prestani strah za tožnico kot celota predstavlja primerno denarno satisfakcijo za utrpelo nepremoženjsko škodo, pri čemer kot primerljivih primerov ni mogoče oceniti sodne prakse, ki jo uveljavlja pritožba.

11. Pritožba pa neutemeljeno uveljavlja, da je tožnica upravičena tudi do odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, saj izvedenec v izvedenskem mnenju izrecno navaja, da tožničine splošne življenjske aktivnosti zaradi poškodbe križnice, z dne 12. 2. 2013, niso trajno zmanjšane, da zaradi tega tožnica ne trpi trajnih duševnih bolečin, okvare, ki jih izpostavlja pritožba 5 , pa niso posledica poškodbe iz obravnavanega škodnega dogodka, saj jih izvedenec ne navaja. Dejstvi, da so po navedbi izvedenca, čeprav zato ni objektivnih vzrokov, izkustveno pri večjih obremenitvah in daljšem sedenju bolečine možne tudi v bodoče in da so bile zaradi poškodb pri tožnici začasno zmanjšane splošne življenjske aktivnosti, pa sta bili že ustrezno upoštevani pri odmeri odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem.

12. Zaradi navedenih razlogov pritožba tožnice ni utemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določilu 353. člena ZPP.

13. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, navedbe prvega toženca v odgovoru na pritožbo tožnice pa k odločitvi niso pripomogle, sta tožnica in prvi toženec dolžna sama nositi nastale jima stroške v pritožbenem postopku (določbe prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP).

1 Sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 130/2008, II Ips 248/97, II Ips 717/2007, II Ips 744/94, II Ips 8/2006, odločitvi II Dor 349/2013 in II Dor 302/2010 ter odločitve višjih sodišč, II Cp 2506/2015, I Cp 557/2015, I Cp 4703/2008 in I Cp 616/2011.

2 Ta je imel dolžnost udarno jamo sanirati.

3 Tožnica spreminja navedbe, da ji lokacija udarne jame ni bila znana, zaslišana pred sodiščem prve stopnje dne 12. 2. 2016 je izrecno izpovedala, da je luknjo, v katero je kritičnega dne stopila, že videla.

4 Da je bila udarna jama dobro vidna izhaja iz fotografij posnetih isti dan po škodnem dogodku, ki jih je tožnica sama predložila in so sestavni del spisovnega gradiva v prilogi A4.

5 zmanjšana gibljivost obeh kolkov in posledično težave pri hoji, zmanjšana gibljivost hrbtenice zaradi bolečin v križnici in trtici in posledično težave pri vsakodnevnih opravilih, deformacija ledvenega dela hrbtenice in poudarjena ledvena lordoza in zmanjšanje delovanja ledvic