Appeal dismissed; delay in court fee payment not intended to extend statutory deadlines. Client must bear consequences of failing to pay within granted period.

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

[JEDRO]

Institut odloga plačila sodne takse ni namenjen podaljševanju roka za plačilo sodne takse. Če stranka v roku, za katerega je sodišče pravnomočno presodilo, da bo zmožna plačati naloženo sodno takso, teh sredstev ne pridobi, mora posledice sebi pripisati v škodo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog prvo toženke za podaljšanje odloga plačila sodne takse za pritožbo.

2. Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila prvo toženka. Višjemu sodišču je predlagala, da ugodi njenemu predlogu za podaljšanje odloga plačila sodne takse za pritožbo oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. I Pg 878/2011 z dne 2. 2. 2016 presodilo, da je obdobje dvanajstih mesecev dovolj dolga doba, v kateri bo prvo toženka glede na dosedanje poslovanje lahko pridobila sredstva za plačilo naložene sodne takse, ne da bi s tem ogrozila svojo dejavnost. Odločitev je bila potrjena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 383/2016 z dne 17. 6. 2016.

5. Prvo toženka je v predlogu z dne 6. 2. 2017 (smiselno enako pa tudi v pritožbi) navedla, da se prognoza sodišča (tj. da bo lahko v postavljenem roku poravnala sodno takso) ni uresničila; njeno premoženjsko stanje je ostalo v bistvenem nespremenjeno, trdi tudi, da ima blokiran transakcijski račun. Zato je predlagala, da ji sodišče podaljša odlog plačila sodne takse.

6. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da institut odloga plačila sodne takse ni namenjen podaljševanju roka za plačilo sodne takse. Pač pa sodišče stranki, ki je pravna oseba, odloži plačilo sodne takse, kadar ta, v trenutku nastanka taksne obveznosti, sredstev za plačilo sodne takse ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti. Če stranka v roku, za katerega je sodišče pravnomočno presodilo, da bo zmožna plačati naloženo sodno takso, teh sredstev ne pridobi, mora posledice sebi pripisati v škodo. Še zlasti, ker prvo toženka v konkretnem primeru ni storila ničesar, da bi svoje premoženje (za katerega je bilo pravnomočno ugotovljeno, da ga ima dovolj za plačilo sodne takse) v postavljenem roku unovčila (prvo toženka ne trdi, da se je sploh trudila unovčiti svoje premoženje ali da je iskala kakršnekoli druge načine - npr. v obliki bančnega posojila - , ki bi ji omogočali, da bi roku plačala naloženo sodno takso).

7. Po navedenem pritožbene trditve niso utemeljene in ker tudi niso podane kršitve na katere mora višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).