Administrative court dismisses lawsuit because Ministry's response to copyright access request is not an actionable administrative act.

I. Tožba se zavrže.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

[JEDRO]

Odgovor tožene stranke na zahtevo tožeče stranke za javno dostopnost avtorskih del A.A. št. 6154-1/2016/53 z dne 20. 4. 2016 ne predstavlja upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Omenjeni odgovor tožene stranke pa ne izpolnjuje niti pogojev za izpodbijanje v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Tudi po mnenju sodišča gre v zadevi za civilnopravni spor med tožečo stranko oziroma A. A. in RTV Slovenija in ne za upravno zadevo med tožečo in toženo stranko.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožeča stranka je pri naslovnem sodišču vložila tožbo, v kateri sodišču predlaga, naj razsodi o tem, da je Ministrstvo za kulturo pristojno in odgovorno za izdajo odločbe tožeči stranki, da je dolžno po uradni dolžnosti izdati upravno odločbo, po kateri mora RTV Slovenija zagotoviti legalen način dostopnosti tožeči stranki in javnosti do 106-ih avtorskih del A.A. pri čemer bo RTV Slovenija omenjeno zahtevo lahko na zakonit način uresničila tako, da mora od avtorja predhodno odkupiti njegove pravice na vseh njegovih avtorskih delih, ki jih ima RTV Slovenija v posesti, v kolikor zanje do datuma vložitve tožbe še ni odkupila njegovih materialnih avtorskih pravic.

2. Pojasnjuje, da je ustanovitelj tožeče stranke A.A. tožeči stranki dovolil brezplačno uporabo svojih 106-ih avtorskih filmov, katerih nosilce ima v posesti Javni zavod RTV Slovenija. Tožeča stranka se je po elektronski poti najprej obrnila na RTV Slovenija. Ker pa od nje ni dobila odgovora, je svoj poziv naslovila še na toženo stranko s predlogom, naj v omenjeni zadevi po uradni dolžnosti izda upravno odločbo. V svojem odgovoru pa je Ministrstvo za kulturo tožeči stranki odgovorilo, da ni pristojno za odločanje o poslovnih in uredniških zadevah RTV Slovenije, in je tožečo stranko napotilo na nadzorni svet RTV Slovenije. Meni, da človekove pravice in svoboščine v nobenem primeru ne morejo biti podrejene poslovni in uredniški politiki. Meni tudi, da je odločitev tožene stranke napačna, saj je opustila svojo uradno obveznost učinkovitega varstva človekovih pravic. Gre ne samo za pravico tožeče stranke do dostopnosti do filmov, pač pa tudi za človekove pravice plačnic in plačnikov prispevka za programe RTV Slovenije. Meni, da iz narave zahteve izhaja, da gre za upravno zadevo.

3. Tožeča stranka je v nadaljevanju po pozivu sodišča na popravo tožbe navedla, da vlaga tako izpodbojno tožbo kot tudi tožbo zaradi molka organa.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da RTV Slovenija ni oblastni organ in ni nosilec javnih pooblastil v smislu odločanja o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi fizičnih ali pravnih oseb, pri čemer se sklicuje na 1. člen Zakona o RTV Slovenija (v nadaljevanju ZRTVS-1). Zato dopis, ki je bil dne 28. 1. 2016 poslan na RTV Slovenija, tudi ne predstavlja začetka upravnega postopka. Tožena stranka še navaja, da ni kršila določbe 65. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je tožečo stranko takoj obvestila, da ni pristojna za reševanje zadeve in jo napotila na civilno pravdo. V omenjeni zadevi gre za interes posameznika in ne za javni interes. Prav tako tožeča stranka ne more biti zastopnik javnega interesa v upravnem sporu. Zato sodišču predlaga, naj tožbo zavrže na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Podrejeno pa naj tožbo zavrne na podlagi 63. člena ZUS-1.

5. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožeča stranka na svojem stališču vztraja, enako tožena stranka.

6. Tožbo je potrebno zavreči.

7. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča samo, če tako določa zakon v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Pri tem drugi odstavek 2. člena ZUS-1 pojasnjuje, da je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim organ odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Nadalje se v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1 v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja izdaje upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Če pa zakon ne določa drugače, je upravni spor dopusten tudi, če upravni akt tožniku ni bil izdan, ali mu ni bil vročen v predpisanem roku, kar določa tretji odstavek 5. člena ZUS-1.

8. Odgovor tožene stranke na zahtevo tožeče stranke za javno dostopnost avtorskih del A.A. št. 6154-1/2016/53 z dne 20. 4. 2016 ne predstavlja upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Omenjeni odgovor tožene stranke pa ne izpolnjuje niti pogojev za izpodbijanje v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Tudi po mnenju sodišča gre v zadevi za civilnopravni spor med tožečo stranko oziroma A.A. in RTV Slovenija in ne za upravno zadevo med tožečo in toženo stranko. Iz tega razloga tudi ni mogoče govoriti o tožbi zaradi molka oziroma obstoju razlogov iz tretjega odstavka 5. člena ZUS-1. Prav tako tožnikova tožba ni utemeljena na podlagi 1. točke 4. člena ZUS-1, saj ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v pravdnem postopku oziroma postopku rednega sodstva.

9. Ker v zadevi akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožnikovo tožbo s sklepom zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi s tretjim odstavkom istega člena.

10. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.