Administrative court dismisses minister's refusal of license due to non-compliant education classification under Energy Act.

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo št. 360-323/2015/5 z dne 14. 3. 2016 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

[JEDRO]

Zakonodajalec je razmerje med ravnmi izobrazbe po predhodnih študijskih programih in ravnmi izobrazbe, ki si jo bo mogoče pridobiti po bolonjskem sistemu, uvedenem z novelo leta 2004, uredil s 15. členom ZViS-E, iz katerega nedvomno izhaja, da raven izobrazbe diplomantov dosedanjih visokošolskih strokovnih programov ustreza ravni izobrazbe, pridobljene po študijskih programih prve bolonjske stopnje iz 33. člena ZViS. Prav to pa je raven izobrazbe, ki je zahtevana v citirani določbi EZ-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino vlogo (1. točka izreka) in ugotovila, da stroškov postopka ni (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je tožnica vložila vlogo za izdajo licence za neodvisnega strokovnjaka za izdelavo energetskih izkaznic, kateri je med drugim priložila tudi kopijo diplome Združenja visokošolskih zavodov v Mariboru, Visoke tehniške šole v Mariboru, o priznanju višješolske izobrazbe in podelitvi strokovnega naslova inženir gradbeništva. Ugotavlja, da priložene listine o pridobljeni izobrazbi ne zadostujejo zakonsko predpisanemu pogoju za pridobitev licence neodvisnega strokovnjaka za izdelavo energetskih izkaznic, pri čemer se sklicuje na prvi odstavek 341. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1), 15. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS št. 94/06, v nadaljevanju ZViS-E), prvi odstavek 33. člena Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZviS) in prilogo 1 Uredbe o uvedbi in uporabi klasifikacijskega sistema izobraževanja in usposabljanja (Uradni list RS št. 46/06, v nadaljevanju Uredbe), iz katere izhaja, da višje šolska izobrazba po študijskih programih za pridobitev višje izobrazbe, sprejet pred 1. 1. 1994, brez specializacije, sodi v podraven 6/1.

2. Tožnica se s takšno odločitivjo ne strinja in v tožbi navaja, da je izrek izpodbijane odločbe nesklepčen, saj iz njega niti ni razvidno, za katero vlogo gre. Poleg tega navaja, da je ugotovitev, da nima izobrazbe, potrebne za neodvisnega strokovnjaka za izdelavo energetskih izkaznic, v popolnem nasprotju z zakonskimi predpisi, pri čemer se sklicuje na prvi odstavek 15. člena ZViS-E in 30. člen ZViS. Glede toženkinega sklicevanja na Uredbo pojasnjuje, da je bila izdana na podlagi 31. člena Zakona o državni statistiki in ni podlaga, na katero bi smela toženka opreti odločitev obstoja ali neobstoja potrebne izobrazbe. Meni, da se sme uporabljati le za namene statistike. S tem je toženka kršila ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS. Pojasnjuje, zakaj meni, da izpolnjuje pogoje po 1. alineji 341. člena EZ. Predlaga ugoditev tožbi in odpravo izpodbijane odločbe ter povrnitev takse za tožbo.

3. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

4. Tožba je utemeljena.

5. Prvi odstavek 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Sodišče pritrjuje tožnici, da iz izreka izpodbijane odločbe ni mogoče ugotoviti, na kaj se odločba sploh nanaša, zato je nezakonita že iz navedenega razloga.

6. V zadevi je sporno, ali je tožnica izkazala izpolnjevanje pogoja iz prve alineje prvega odstavka 341. člena EZ-1, ki določa, da licenco neodvisnega strokovnjaka za izdelavo energetskih izkaznic lahko dobi posameznik, ki ima najmanj visoko strokovno izobrazbo ali izobrazbo po študijskem programu prve stopnje s študijskih področij, ki spadajo v ožje področje Tehnika ali v ožje področje Arhitektura, urbanizem in gradbeništvo ali v podrobno področje Lesarska, papirniška, plastična, steklarska in podobna tehnologija, skladno s predpisi o visokem šolstvu.

7. Po stališču toženke tožnica izpolnjevanja tega pogoja ni izpolnila, saj iz Priloge 1 Uredbe izhaja, da višješolska izobrazba po študijskih programih za pridobitev višje izobrazbe, sprejetih pred 1. 1. 1994, brez specializacije, sodijo v podraven 6/1, ki ne ustreza predpisanim pogojem za pridobitev licence neodvisnega strokovnjaka za izdelavo energetskih izkaznic.

8. Tožnica utemeljeno ugovarja, da odločbe ni mogoče preizkusiti.

9. Kot rečeno, prva alineja prvega odstavka 341. člena EZ-1 kot pogoj za pridobitev licence neodvisnega strokovnjaka za izdelavo energetskih izkaznic glede izobrazbe določa najmanj visoko izobrazbo ali izobrazbo po študijskem programu prve stopnje z navedenih študijskih področij.

10. Zakonodajalec je razmerje med ravnmi izobrazbe po predhodnih študijskih programih in ravnmi izobrazbe, ki si jo bo mogoče pridobiti po bolonjskem sistemu, uvedenem z novelo leta 2004, uredil s 15. členom ZViS-E, iz katerega nedvomno izhaja, da raven izobrazbe diplomantov dosedanjih visokošolskih strokovnih programov ustreza ravni izobrazbe, pridobljene po študijskih programih prve bolonjske stopnje iz 33. člena ZViS. Prav to pa je raven izobrazbe, ki je zahtevana v citirani določbi EZ-1. Da bi bilo glede pogoja izobrazbe za pridobitev licence neodvisnega strokovnjaka za izdelavo energetskih izkaznic zahtevano kaj več, niti iz EZ-1, niti iz kakšnega drugega zakona ne izhaja.

11. Uredba, na kateri toženka utemeljuje svojo odločitev, pa je izdana na podlagi 31. člena Zakona o državni statistiki, katere namen je, da z njo vlada uvaja Klasje kot obvezen nacionalni standard, ki se uporablja pri evidentiranju, zbiranju, obdelovanju, analiziranju, posredovanju in izkazovanju statistično-analitičnih podatkov, pomembnih za spremljanje stanj in gibanj na socialno-ekonomskem in demografskem področju v Republiki Sloveniji in sama po sebi ne more biti podlaga za določanje drugačnega pogoja, kot ga določa zakon. Da se z Uredbo ne določajo pravice ali dolžnosti, zato merila za razvrščanje niso merila, ki bi neposredno lahko vplivala na določanje pravic in obveznosti, pa je ugotovilo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-370/06-20 z dne 17. 1. 2008.

12. Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponoven postopek.

13. Glede tožničinega zahtevka za povrnitev sodne takse za tožbo pa sodišče navaja, da bo plačana sodna taksa za postopek vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).