Appeal dismissed; partial pre-trial administrative decision quashed due to unproven service date affecting 30-day reporting deadline.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker gre za spor o pravici do delnega nadomestila za invalidnost, pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve predstavlja 88. člen ZPIZ-2, ki ga sodišče prve stopnje ni uporabilo pravilno. Po tej določbi ZPIZ-2 lahko zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pravico do delnega nadomestila pridobi le, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ali po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Opustitev prijave pri zavodu za zaposlovanje v predpisanem 30 dnevnem roku ima za posledico, da pravice ni mogoče priznati, saj gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne tudi pravica.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi št. ... z dne 29. 6. 2015 in št. ... z dne 25. 3. 2015 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Ugotovilo je, da v predsodnem postopku ni bilo razčiščeno vprašanje glede prenehanja zavarovanja tožnici. Toženi stranki je naložilo, da ugotovi, če je zavarovanje ob nastanku oziroma po nastanku invalidnosti prenehalo, ter če ji je, kdaj in če je morda njena prijava pri Zavodu RS za zaposlovanje pravočasna glede na datum prenehanja zavarovanja. Opozorilo jo je na dolžnost ravnanja v skladu s 7. členom ZUP-a, saj ima tožnica hude zdravstvene težave, zaradi katerih se zdravi pri psihiatru in gre za varovanje prekluzivnega roka.

2. Sodbo izpodbija tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve zahtevka oziroma podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišču očita zmotno uporabo 88. člena ZPIZ-2 in posledično nepravilno ugotovitev odločilnih dejstev. Poudarja, da je pravočasna prijava pri Zavodu RS za zaposlovanje pogoj za pridobitev dajatve iz invalidskega zavarovanja. To ex lege izhaja iz samega zakona, ne glede na pojasnilni del odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja. Gre za prekluzivni 30 dnevni rok, ki prične teči naslednji dan po dokončnosti odločbe. Vključitev v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne predstavlja pojma zavarovanja iz 88. člena ZPIZ-2, zato je zmotno sklepanje sodišča, da bi v obravnavani zadevi lahko 30 dnevni rok pričel teči od prenehanja zavarovanja. V odločbi o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti je bila tožnica poučena o vsebini 88. člena ZPIZ-2 in tudi o dokončnosti odločbe. Tožnica se je pri Zavodu RS za zaposlovanje prijavila 18. 3. 2015, odločba o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja pa je dokončna postala 13. 1. 2015, zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do delnega nadomestila.

Ne strinja se niti z napotilom sodišča k uporabi 7. člena ZUP-a, saj je tekst izreka odločbe prepis zakonskega besedila in predstavlja ustrezen pouk neuki stranki. Ni mogoče šteti, da pouk o pogojih za pridobitev pravice ne bi bil zadosten, saj gre za prepis zakonskega besedila. Nasprotno bi pomenilo, da je zakon nerazumljiv, iz česar ni mogoče izhajati, saj gre za javno objavljen predpis, ki je v osnovi takšen, da mora biti razumljiv osebam, na katere se nanaša. Izpostavlja smoter prijave pri zavodu za zaposlovanje, ki je v iskanju ustrezne zaposlitve.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku 1 (ZPP). Ugotavlja, da sta izpodbijani zavrnilni upravni odločbi pravilno odpravljeni in zadeva vrnjena v predsodno upravno odločanje, vendar iz razlogov, kot bo utemeljeno v nadaljevanju.

5. Ker gre za spor o pravici do delnega nadomestila za invalidnost, pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve predstavlja 88. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 2 (PIZ-2), ki ga sodišče prve stopnje ni uporabilo pravilno. Po cit. določbi ZPIZ-2 lahko zavarovanec, ki ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan, pravico do delnega nadomestila pridobi le, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici iz invalidskega zavarovanja ali po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, prijavi pri zavodu za zaposlovanje. Opustitev prijave pri zavodu za zaposlovanje v predpisanem 30 dnevnem roku ima za posledico, da pravice ni mogoče priznati, saj gre za materialni prekluzivni rok, s potekom katerega ugasne tudi pravica.

Zaradi teže posledic se sicer lahko zastavlja vprašanje o ustavni skladnosti veljavne zakonske ureditve predvsem z vidika zastavljenega cilja in sorazmernosti posega v pričakovano pravico s predpisanim prekluzivnim rokom. Torej pogojenostjo pravice s pravočasno prijavo oz. sankcioniranjem neizpolnitve tega pogoja z nemožnostjo pridobitve pravice same. Glede na načela, na katerih temelji zakonska ureditev obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in pravno naravo pravic iz tega zavarovanja bi bilo z ustavnopravnega vidika nepravočasnost prijave dopustneje sankcionirati na način, da bi pravica pripadala od prijave dalje, ne pa da je izgubljena 3 . Vendar pa navedene materialno pravne dileme za pritožbeno rešitev zadeve same po sebi niso odločilne.

6. Čeprav tožena stranka pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje določbe 88. člena ZPIZ-2 ni interpretiralo niti uporabilo pravilno, sta izpodbijana zavrnilna upravna akta utemeljeno odpravljena zaradi nerazjasnitve pravno odločilnih dejstev v predsodnem upravnem postopku. V upravnem postopku ni bil ugotavljan datuma dejanske vročitve odločbe št. ... z dne 23. 12. 2014 tožnici, zato ni mogoč niti preizkus ugotovljene dokončnosti odločbe z dnem 13. 1. 2015. Iz vročilnic, ki ima naravo javne listine, namreč jasno izhaja, da odločba z dne 23. 12. 2014 sploh ni bila vročena zavarovanki (v tem sporu: tožnici) osebno, temveč A.A. Prav to dejstvo pa je odločilno za odgovor na vprašanje, kdaj je tožnica odločbo dejansko prejela in katerega dne je odločba lahko postala dokončna. Petnajstdnevni rok za uveljavljanje rednega pravnega sredstva je lahko začel teči šele od datuma, ko je odločbo prejela tožnica in se ni mogel izteči s štetjem roka od dneva vročitve tretji osebi, kot je nepravilno ugotovila tožena stranka. Zaradi zmotnega materialno pravnega izhodišča pri uporabi 88. člena ZPIZ-2, navedenega ni razčiščevalo niti sodišče prve stopnje, čeprav je tožnica v laični tožbi med drugim celo navajala, da je zaradi narave njene hude bolezni pisanja prejemal mož, in verjetno kakšno stvar tudi spregledal.

7. Ker torej iz listinske dokumentacije upravnega spisa določno izhaja, da upravna odločba z dne 23. 12. 2014, ki v tretji točki izreka vsebuje pouk, da se je delovni invalid (v sodnem sporu: tožnica) dolžan najkasneje v roku 30 dni po dokončnosti odločbe oziroma po prenehanju zavarovanja prijaviti pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, ni bila vročena tožnici, bo v ponovljenem predsodnem upravnem postopku potrebno ugotoviti dejanski datum seznanitve tožnice z navedeno odločbo. V ta namen lahko tožena stranka izvede dokaz z zaslišanjem zavarovanke (tožnice) ali kakšen drug primeren dokaz za ugotovitev navedenega pravno odločilnega dejstva. Ko bo ugotovljen datum seznanitve tožnice z odločbo z dne 23. 12. 2014, bo lahko pravilno ugotovljen datum dokončnosti odločbe ter datum pričetka teka in izteka 30 dnevnega roka za prijavo pri zavodu za zaposlovanje. Šele po dopolnitvi postopka v skladu z materialnopravnim stališčem in napotili iz te sodne odločbe bo mogoče izdati pravilno in zakonito upravno odločbo o sporni pravici do delnega nadomestila za invalidnost.

8. Pritožbo tožene stranke je potrebno zavrniti iz razlogov predhodne utemeljitve in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008.

2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami.

3 Npr. podobno kot je urejeno v 119. členu Zakona o urejanju trga dela o posledici neuveljavljanja pravice do nadomestila za primer brezposelnosti v predpisanem 30 dnevnem roku.