Appeal dismissed; second lawsuit on same dismissal rejected as already finally adjudicated under ZPP 274.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo iz razloga, ker gre v obravnavani zadevi za zahtevek, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno (274. člen ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik. Navaja, da je v predhodnem sporu Pd 190/2014 želel dokazati nezakonitost odločbe o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ker ni obstajal utemeljen odpovedni razlog. S sodbo v navedeni zadevi je sodišče razsodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga in mu zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodbo je potrdilo pritožbeno sodišče (Pdp 21/2016). Tožnik ugovarja načinu, kako je sodišče prve stopnje njegovo ugotovitveno tožbo kar prekvalificiralo v dajatveno tožbo, saj ni vložil tožbe zaradi plačila odškodnine. Soglaša z ugotovitvijo sodišča, da gre za subjektivno identiteto, nasprotuje pa ugotovljeni objektivni identiteti spora. V prejšnjem sporu se je ugotavljalo, ali obstaja utemeljen in zakonit poslovni razlog, v tem sporu želi doseči, da sodišče razsodi, ali je zaradi nepristnosti podpisa na odločbi o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi takšna odločba sploh pravno veljavna. Če se izkaže, da taka odločba zaradi nepristnosti podpisa pravno veljavno ne obstaja, potem odločba ne more imeti pravnih učinkov. V tem sporu je predmet presoje pristnost podpisa na odločbi, v prejšnjem sporu se je presojal obstoj poslovnega razloga iz odločbe. V tem je razlika.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Že iz samih pritožbenih navedb izhaja, da je bila v obeh sporih, tako v predhodnem (Pd 190/2014) kot obravnavanem, predmet spora ista odločba oziroma ista redna odpoved pogodbe o zaposlitvi. To, da je bil v prvem sporu poudarek na presoji odpovednega razloga, v drugem pa na presoji pristnosti podpisa na odpovedi, še ne pomeni, da ni podana objektivna identiteta obeh sporov, kar neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi. Predmet obeh sporov je ista odpoved.

6. Sodišče prve stopnje je tožbo pravilno zavrglo iz razloga, ker gre v obravnavani zadevi za zahtevek, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno (274. člen ZPP).

7. Zadeva Pd 190/2014 je bila namreč pravnomočno končana (v zvezi s sodbo Pdp 21/2016 z dne 28. 7. 2016), nato pa je tožnik z novo tožbo z dne 30. 9. 2016 očitno želel doseči ponovno presojo zakonitosti iste odpovedi, kar pa ni dopustno. Čeprav je tožnik zahtevek oblikoval nekoliko drugače, to ne spreminja narave tožbenega predloga. V obeh primerih se zahtevek nanaša na isto sodno varstvo, in sicer na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ohranitev delovnega razmerja med strankama. Enaka pa je tudi dejanska podlaga obeh tožb.

8. Tožnik pa je tožbo vložil tudi prepozno, kar je prav tako razlog za pravilno zavrženje tožbe po 274. členu ZPP. Tožba zoper odpoved je namreč pravočasna, če je vložena v roku 30 dni od vročitve odpovedi (200. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Glede na to, da je bila tožniku odpoved vročena 12. 4. 2015, je z vložitvijo druge tožbe ta rok zamudil.

9. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).