Unjust enrichment claim dismissed; statutory duty to return funds prevails over social hardship arguments. Court rejects claimant's argument that they were unaware of the error.

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

ZPIZ-2 v 194. členu izrecno določa, da je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Po 3. odstavku 190. člena OZ pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven le premik premoženja brez pravnega temelja, oziroma na pravnem temelju, ki je naknadno odpadel. Takšno dejansko stanje je zagotovo podano tudi v obravnavani zadevi. Zaradi pravnomočne ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 31. 12. 2010, je odpadla podlaga izplačanim denarnim zneskom nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 12. 5. 2015 in št. ... z dne 10. 4. 2015. Presodilo je, da sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita.

2. Sodbo izpodbija tožnik po pooblaščenem odvetniku iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo in ugoditev zahtevku oziroma podrejeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Povzema utemeljitev izpodbijane sodbe, da je od 1. 4. 2012 do 1. 4. 2013 iz naslova nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev prejel skupaj 3.976,05 EUR, iz naslova delne invalidske pokojnine za isto obdobje pa 2.832,46 EUR, kar pomeni, da je v spornem obdobju neupravičeno prejel skupaj 1.143,59 EUR. Ni zanikal, da ne bi prejel denarnih zneskov iz obeh naslovov, vendar jih ni prejel, kot izhaja iz specifikacije toženca. Potrdilo Sektorja A. z dne 1. 4. 2015 ne more imeti dokazne vrednosti, ker ni podkrepljeno z nobenimi drugimi dokazi. Povzema vsebino 194. člena ZPIZ-2 in 191. člena OZ. Napačno je stališče sodišča, da je tožena stranka upravičena zahtevati nazaj preveč plačano, saj je bil prepričan, da prejema znesek, ki mu pripada. Tožena stranka je strokovnjak, sam pa laik in pošten prejemnik. Sodišče ni upoštevalo, da ni vedel niti ni mogel vedeti, da prejema znesek sorazmerno sedanji delni invalidski pokojnini, in da v ničemer ni izkoriščal tuje pravice. Ni hotel, da bi do prikrajšanja prišlo. Razlogi za nastalo situacijo so le na strani tožene stranke. Ni upoštevana človekova pravica do socialne varnosti. Delna invalidska pokojnina ne omogoča primernega preživetja, zato je prizadeto njegovo dostojanstvo, odločitev pa nehumana in jo je potrebno popraviti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku 1 (ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne navaja znova, temveč na pritožbeno izvajanje dodaja naslednje.

5. V obravnavani zadevi gre za spor o preplačilu in načinu vračila neupravičeno prejetih zneskov nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Gre namreč za izpodbojno tožbo zoper upravni odločbi tožene stranke z dne 12. 5. 2015 in 10. 4. 2015. S slednjim posamičnim upravnim aktom je upoštevaje zastaranje izrečeno, da je tožnik v obdobju od 1. 4. 2012 do 9. 4. 2013 neupravičeno prejel preveč izplačano nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev v znesku 1.143,59 EUR, in da je ta znesek dolžan nakazati toženi stranki.

6. Izpodbijani odločbi o ugotovljenem preplačilu in načinu vračila dejansko temeljita tudi na specifikaciji Sektorja tožene stranke A.. Torej na podatkih uradne evidence o izplačanih zneskih invalidske denarne dajatve. Povsem pavšalno zatrjevanje tožnika, da specifikacija nima dokazne vrednosti, čeprav jo je izdelal toženi zavod, ki je zakonsko pooblaščen nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, je zmotno in zato nesprejemljivo.

Sicer pa iz bistveno pravilne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča prepričljivo izhaja, da tožnik od 1. 1. 2011 do 9. 4. 2013 2 več ni imel pravice do izplačevanja nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev. Z dokončno in pravnomočno odločbo št. ... z dne 7. 10. 2014 je bilo z dnem 31. 12. 2010 ustavljeno izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, ker je bila tožniku od 1. 1. 2011 dalje pravnomočno priznana pravica do izplačevanja delne invalidske pokojnine 3 . Pravnomočna ustavitev izplačevanja denarnega nadomestila zaradi novo priznanih pravic iz invalidskega zavarovanja na temelju preostale delovne zmožnosti 4 pa je seveda edino odločilna za pritožbeno rešitev zadeve.

7. Pravno podlago za pritožbeno rešitev zadeve predstavlja 194. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju 5 (ZPIZ-2) v zvezi s 190. členom Obligacijskega zakonika 6 (OZ), ki ju je pravilno uporabilo že sodišče prve stopnje. ZPIZ-2 v 194. členu izrecno določa, da je oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, dolžna prejeto vrniti v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Po 3. odstavku 190. člena OZ pa obveznost vrnitve neupravičene pridobitve obstaja vselej, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Gre za verzijsko terjatev, za katero je bistven le premik premoženja brez pravnega temelja, oziroma na pravnem temelju, ki je naknadno odpadel. Takšno dejansko stanje je zagotovo podano tudi v obravnavani zadevi. Zaradi pravnomočne ustavitve izplačevanja nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z dnem 31. 12. 2010, je odpadla podlaga izplačanim denarnim zneskom nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

Sicer pa sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da v obravnavani zadevi ni podan dejanski stan iz 191. člena OZ. Pomota v izplačilu izključuje uporabo 191. člena OZ, ki določa, da nima pravice zahtevati nazaj tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, razen če si je to pravico pridržal, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Kot pomotna se štejejo tudi tista izplačila, do katerih pride zaradi nekoordinacije med posameznimi službami. Besedna zveza 191. člena OZ "kdor ve, da ni dolžan" v sodni praksi pomeni, da solvens plača hote. Pojem vednosti vsebuje tudi namen oz. hotenje. Potrebna je volja izpolnitve, saj le v takšnem primeru pride v poštev volenti non fit iniuria. Vsako pomotno izplačilo namreč izključuje hotenje. Za zahtevano vrnitev ni potrebno niti, da bi bila zmota pri izpolnitvenem dejanju nezakrivljena 7 .

8. Glede na predhodno navedeno relevantno zakonsko podlago, v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče uspešno zatrjevati, da je tožena stranka strokovnjak. Ni bistveno niti, da je pritožnik laik, da naj bi bil pošten prejemnik, in da ni hotel, da bi prišlo do prikrajšanja tožene stranke. Obstaja dolžnost vračila neupravičeno prejetih nezastaranih zneskov nadomestila zaradi pravnomočnega odpada pravne podlage izplačanim zneskom, ko je bil tožnik hkrati uživalec delne invalidske pokojnine. Zaradi pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb ni mogoče uspešno zatrjevati kršitve ustavne pravice do socialne varnosti. Drugačne odločitve od izpodbijane končno ne pogojuje niti dejstvo, da je delna invalidska pokojnina, pridobljena na podlagi novega primera invalidnosti, nižja od nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu. Mogoče je sicer razumeti socialno stisko tožnika zaradi nizke delne invalidske pokojnine, vendar je potrebno poudariti, da je višina denarne dajatve pogojena z višino pokojninske osnove, obračunane na podlagi plač, od katerih so bili plačani prispevki in dolžine dopolnjene pokojninske dobe.

9. Zaradi vsega obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Ob takšnem pritožbenem izidu je ob uporabi 154. člena ZPP potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008.

2 Saj je tožnik z dnem 10. 4. 2013 po pravnomočni odločbi št. ... postal uživalec starostne pokojnine.

3 Odločba št.... z dne 8. 10. 2014.

4 S pravnomočno sodbo opr. št. V Ps 2392/2011 z dne 2. 7. 2014

5 Ur. l. RS, št. 96/2012.

6 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

7 Tako tudi v sodbi opr. št. Psp 305/2016; VIII Ips 294/2012 itd.