Slovenian Supreme Court dismisses appeal due to undifferentiated claim value in cumulative non-monetary requests.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

V obravnavanem primeru gre za objektivno kumulacijo dveh nedenarnih zahtevkov, ki temeljita na različnih pravnih in dejanskih podlagah, pri čemer sta uveljavljena tudi zoper različne tožence. Tožnik hkrati uveljavlja tudi drugo pravno in dejansko podlago za neveljavnost teh pravnih poslov (ničnost). Ker je ob tem, da tudi ne gre za povezane zahtevke (v smislu petega odstavka 367. člena ZPP), navedena le en(otn)a vrednost spornega predmeta, je ta nediferencirana.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku, da se v celoti razveljavi pravni posel za prodajo in prenos lastninske pravice na osebnem vozilu znamke Porsche, tip 996-LT21-01, izveden s sklenitvijo Komisijske pogodbe št. 971 z dne 24. 7. 2008 med tožnikom in prvo toženko ter z izdajo računa št. 920 z dne 24. 7. 2008 na ime drugega toženca (točka I/1. izreka). Zavrnilo je primarna zahtevka tožnika za ugotovitev, da celotni pravni posel s sklenjeno pogodbo in izdanim računom nima pravnega učinka in je neveljaven (točka I/2. izreka), ter za ugotovitev, da je tožnik lastnik spornega vozila, kar je drugi toženec dolžan priznati in izstaviti listino, sposobno za vpis tega vozila na tožnika kot lastnika v evidenci registriranih motornih in priklopnih vozil (točka I/3. izreka). Zavrnilo je tudi podredni zahtevek tožnika za ugotovitev ničnosti istega pravnega posla (točka II/1. izreka) in za ugotovitev, da je tožnik lastnik spornega vozila, kar je drugi toženec dolžan priznati ter za vzpostavitev prejšnjega stanja vpisa v evidenci registriranih motornih in priklopnih vozil (točka II/2. izreka). Zavrnilo je nadalje primarni zahtevek po nasprotni tožbi drugega toženca za izročitev spornega vozila (točka III/1. izreka) in za plačilo uporabnine (točka III/2. izreka), ter podredni zahtevek po nasprotni tožbi drugega toženca za plačilo 50.000 EUR (točka IV izreka). Odločilo je še o stroških postopka (točka V izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi drugega toženca ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča v točki I/1. spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek, ki mu je sodišče prve stopnje ugodilo. V točki III je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V točki IV in V/2. jo je razveljavilo. Pritožbi tožnika je delno ugodilo in izpodbijano sodbo v točkah I/2. in I/3. razveljavilo ter jo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, razen v delu glede priznanja lastninske pravice in izstavitve listine, v katerem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V točki II in V/1. in 3. točki je izpodbijano sodbo razveljavilo. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

3. Tožnik je zoper navedeno sodbo v delu zavrnitve zahtevka, ki mu je bilo prej ugodeno, vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V njej navaja, da se, upoštevaje dikcijo zahtevka za razveljavitev in glede na navedbe v tožbi, zahtevek primarno nanaša na komisijsko pogodbo in ne na komisijsko prodajo, kot to zmotno ugotavlja pritožbeno sodišče. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini tožbenega zahtevka in samo tožbo. Na drugo pogodbo se zahtevek nanaša le sekundarno, ker je izvedena na neveljavni komisijski pogodbi. Tožbeni zahtevek se namreč ne glasi: "Pravni posel prodaje in prenosa ...". Odločitev sodišča druge stopnje je zmotna, saj jo je primarno temeljilo na izpostavljenem nasprotju oziroma zmoti. Tožnik je namreč primarno zahteval razveljavitev komisijske pogodbe, katere sopogodbenik je bil, za kar je aktivno legitimiran. Nadalje meni, da je v nasprotju s stališčem pritožbenega sodišča tožnik aktivno legitimiran tudi za razveljavitev komisijske prodaje. Sklicuje se na judikat II Ips 398/93. Navaja, da ima pravni interes za ugotovitev ničnosti tako komisijske pogodbe kot komisijske prodaje, posledično pa tudi tudi za njuno razveljavitev.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

5. Iz podatkov sodnega registra izhaja, da je bila prva toženka 30. 10. 2012 izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o prenehanju po skrajšanem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 2012/39082, z dne 28. 9. 2012, ki je postal pravnomočen 16. 10. 2012, obveznost plačila morebitnih obveznosti izbrisane družbe pa je prevzel edini družbenik A. A.. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je do izbrisa prve toženke prišlo po vložitvi revizije (18. 6. 2012) in poteka roka za odgovor nanjo (14. 9. 2012). Ker so bila do izbrisa druge toženke opravljena vsa revizijska procesna dejanja, tudi revizijsko sodišče kljub prekinitvi postopka (3. točka prvega odstavka 205. člena ZPP) ob smiselni uporabi določbe drugega odstavka 207. člena ZPP lahko izda odločbo o reviziji 1 .

6. Revizija ni dovoljena.

7. Da bi si zagotovile pravico do revizije v premoženjskih sporih z nedenarnim zahtevkom, morajo stranke ravnati tako, da tožnik v tožbi označi vrednost spornega predmeta (prim. drugi odstavek 180. člena ZPP in drugi odstavek 44. člena ZPP), toženec pa morebitnemu izostanku oznake ali pravilnosti označene vrednosti pravočasno ugovarja. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP navesti vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek posebej ter za vsakega toženca posebej. V primeru, da tožnik v takšni situaciji navede le eno vrednost spornega predmeta, gre za tako imenovano nediferencirano vrednost spornega predmeta, ki po ustaljenem stališču tega sodišča za dovoljenost revizije ne zadošča. 2

8. Kot je razvidno iz sodbe sodišča prve stopnje, enako pa poudarja sam tožnik v reviziji, ta s tožbenim zahtevkom uveljavlja razveljavitev dveh pravnih poslov, in sicer komisijske pogodbe, ki jo je sklenil s prvo toženko, in komisijske prodaje, ki sta jo sklenila prva toženka in drugi toženec. V obravnavanem primeru gre torej za objektivno kumulacijo dveh nedenarnih zahtevkov, ki temeljita na različnih pravnih in dejanskih podlagah, pri čemer sta uveljavljena tudi zoper različne tožence. Poleg tega prav tako ni mogoče prezreti, da tožnik hkrati uveljavlja tudi drugo pravno in dejansko podlago za neveljavnost teh pravnih poslov (ničnost). Ker je ob tem, da tudi ne gre za povezane zahtevke (v smislu petega odstavka 367. člena ZPP), navedena le en(otn)a vrednost spornega predmeta (50.000 EUR), je ta glede na zgoraj obrazloženo nediferencirana. Takšna opredelitev vrednosti spornega predmeta pa ima po ustaljenem stališču tega sodišča enake posledice kot popoln izostanek te navedbe. 3 O nedovoljenosti revizije v primeru izostanka navedbe sporne vrednosti je Vrhovno sodišče že 16. 12. 1993 sprejelo zanj zavezujoče pravno mnenje.

9. Vrhovno sodišče je nedovoljeno revizijo na podlagi 377. člena ZPP zavrglo.

10. Glede na to, da tožnik z revizijo ni uspel, ni upravičen do povrnitve revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 116/2000 z dne 14. 6. 2001, II Ips 107/2009 z dne 18. 6. 2009, III Ips 44/2011 z dne 21. 5. 2013.

2 Revizijsko sodišče namreč ne more ugotavljati (ugibati), na katerega od zahtevkov se taka določitev nanaša, ali pa se morda nanaša na vse in koliko od skupne ocene odpade na vsakega od njih.

3 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 346/2006 z dne 12. 7. 2006, II Ips 472/2005 z dne 14. 6. 2007 in druge.