Appeal dismissed; expert witness hearing not required in small value disputes without explicit request.

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Skladno s pravno teorijo in sodno prakso mora stranka v sporih majhne vrednosti izvedbo naroka zahtevati izrecno. Pri tem ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje prič in/ali pravdnih strank) pomenijo takšno zahtevo.

Hkrati je vprašanje, ali je bila pogodba prekinjena iz krivdnih razlogov, za rešitev predmetnega spora, irelevantno. Nobena od strank namreč tekom postopka ni zatrjevala, da bi tožeča stranka, v kolikor bi ji bila pogodba odpovedana iz krivdnih razlogov, izgubila pravico do izplačila provizije, ki je nastala še v obdobju veljavnosti pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 2.877,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka) in pravdne stroške v znesku 364,68 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zmotno je pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo nobene od navedb, ki jih je tožena stranka podala v svoji prvi pripravljalni vlogi. Edina navedba iz te vloge, ki je ni upoštevalo, je navedba, da naj tožeča stranka v decembru 2014 ne bi sklenila nobene zavarovalne pogodbe. Takšno ravnanje je povsem pravilno, kot je pravilna tudi obrazložitev, da bi tožena stranka takšen ugovor morala podati že v odgovoru na tožbo. Že s pozivom na vložitev odgovora je bila namreč opozorjena, da mora v njem navesti vsa relevantna dejstva in predlagati vse relevantne dokaze. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni upoštevalo navedb, s katerimi je tožena stranka odgovorila na navedbe, ki jih je tožeča stranka podala v svoji prvi pripravljalni vlogi (da do prekinitve pogodbe ni prišlo po njeni krivdi ter da ni prekinjala že sklenjenih zavarovanj in z istimi zavarovanci sklepala zavarovanj v korist tretje osebe) so torej neresnične in posledično ne morejo biti utemeljene.

6. Prav tako so neutemeljeni očitki, da je sodišče prve stopnje kršilo 10. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo naroka, čeprav je očitno, da sta ga stranki smiselno predlagali s tem, ko sta predlagali zaslišanje prič. V sporih majhne vrednosti lahko sodišče izda odločbo brez izvedbe naroka, kadar je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi pisnih dokazov, nobena od strank pa njegove izvedbe ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP). Skladno s pravno teorijo in sodno prakso mora stranka izvedbo naroka zahtevati izrecno. Pri tem ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (npr. zaslišanje prič in/ali pravdnih strank) pomenijo takšno zahtevo. 1 Zgolj iz razloga, ker sta pravdni stranki predlagali razna zaslišanja, torej sodišču naroka ni bilo treba izvesti.

7. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeči stranki pogodba ni bila odpovedana iz krivdnih razlogov pomeni ugotovitev dejanskega stanja. Ker obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena ZPP), pritožbeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja ni dopustno (458. člen ZPP). Višje sodišče zato ni vsebinsko presojalo pritožbenih navedb, da:

- je tožnik po prenehanju pogodbe prekinjal že sklenjena zavarovanja in sklepal nova zavarovanja z istimi zavarovanci za drugo agencijo,

- so bile takšne prekinitve zelo številne,

- ima to velik vpliv na višino provizije, saj je tožena stranka v takšnih primerih dolžna zavarovalnici vrniti že izplačano provizijo,

- bo končni obračun provizije možen šele po enem letu od prekinitve pogodbe, ko bo znano število/obseg prekinjenih zavarovanj in višina provizije, ki jo mora tožena stranka vrniti zavarovalnici,

- bo tožnik v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku prejel dvojno provizijo, saj je za zavarovance, ki jih je prenesel na drugo agencijo od te druge agencije že prejel provizijo.

8. Tudi zaključek, da je tožena stranka le pavšalno navedla, da so razlogi za prekinitev poslovnega sodelovanja na strani tožeče stranke, je pravilen. Hkrati je vprašanje, ali je bila pogodba prekinjena iz krivdnih razlogov, za rešitev predmetnega spora, irelevantno. Nobena od strank namreč tekom postopka ni zatrjevala, da bi tožeča stranka, v kolikor bi ji bila pogodba odpovedana iz krivdnih razlogov, izgubila pravico do izplačila provizije, ki je nastala še v obdobju veljavnosti pogodbe. Tožeča stranka je zatrjevala prav nasprotno - torej, da ji je tožena stranka dolžna izplačati provizijo za posle, opravljene do prenehanja pogodbe; tožena stranka pa je trdila le, da ji je zaradi ravnanj tožeče stranke nastala škoda. Takšno škodo bi seveda lahko uveljavila v pobot ali za njeno plačilo vložila nasprotno tožbo. S tem bi lahko dosegla ugotovitev, da tožeči stranki provizije za mesec december ni dolžna plačati (ker tudi sama razpolaga s terjatvijo do tožeče stranke, ki je višja ali enaka vtoževani). Samo dejstvo odpovedi pogodbe iz krivdnih razlogov pa, kot rečeno, do takšne posledice ne more pripeljati. Tožena stranka je namreč (ob odsotnosti zatrjevana drugačnega dogovora) tožeči stranki kljub temu dolžna plačati provizijo za storitve posredovanja, ki jih je opravila pred odpovedjo pogodbe. Dejstvo, da je tožena stranka odgovoru na tožbo predložila dokaze, iz katerih naj bi izhajalo, da so razlogi za prekinitev pogodbe na tožeči stranki, je tako povsem nepomembno. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko se do njih ni opredeljevalo, ni storilo nobene kršitve (ne procesne ne materialnopravne).

9. Na odločitev v predmetnem sporu ne more vplivati niti dejstvo, da je sodišče o proviziji za mesec november odločalo v zadevi X Pg 734/2015 in ugotovilo, da ta znaša 1.369,00 EUR. Tožena stranka je tekom postopka na prvi stopnji v zvezi z višino in načinom izračuna vtoževane terjatve navedla le, da zaradi številnih prekinitev zavarovanj pripadajoča provizija v preteklem obdobju ne more pomeniti osnove za izračun provizije za mesec december. Kot smiselno izhaja že iz predhodne obrazložitve, bo tožena stranka morebitno škodo, ki ji je nastala zaradi krivdnega ravnanja tožnika (prekinitev zavarovanj), lahko uveljavljala v posebnem postopku. V predmetnem sporu pa v zvezi s tem ni podala zadostnih trditev (ničesar ni povedala npr. o višini škode, ki naj bi ji nastala) niti ni postavila ustreznih zahtevkov oziroma ugovorov (pobotni ugovor, ugovor ugasle pravice zaradi pred-pravdnega pobota, nasprotna tožba). Sodišče prve stopnje je zato upravičeno ugodilo tožbenemu zahtevku in višino provizije določilo glede na povprečno višino provizij v preteklih mesecih. Višine slednjih namreč tožena stranka ni prerekala, brez dvoma pa bi (če bi menila, da te niso ustrezne) to lahko storila kljub dejstvu, da o zadevi X Pg 734/2015 še ni bilo odločeno.

10. Višje sodišče je s tem odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Te so se izkazale za neutemeljene. Ker ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila (specificirala), zato višje sodišče o njih ni odločalo. Tožeča stranka pa do povračila stroškov odgovora na pritožbo ni upravičena, saj ta ni v ničemer doprinesel k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).

1 Glej Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 722 in obsežna sodna praksa, npr. odločbe VSL II Cpg 1817/2014, II Cpg 748/2013, II Cpg 1264/2015, II Cpg 1264/2015