Appeal allowed; court reversed first instance for awarding procedural costs already adjudicated in bankruptcy proceedings.

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v III. točki izreka razveljavi ter se zahteva tožeče stranke na povrnitev pravdnih stroškov zavrže.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožeči stranki je bila terjatev, ki izvira iz konkretnega gospodarskega spora, in sicer glavnica, stroški postopka in obresti, v celoti priznana v okviru stečajnega postopka nad toženo stranko. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da so bili v stečajnem postopku v obsegu priznanja terjatev, priznani tudi stroški postopka. Glede na pravočasno prijavo upnikove terjatve v stečajnem postopku, bi sodišče prve stopnje moralo ta del zahtevka zavreči, saj je prenehala pravna korist tožeče stranke za priglasitev stroškov postopka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da (I) se postopek, ki je bil prekinjen od dne 23. 12. 2015, nadaljuje z dnem 25. 8. 2016, (II) da se postopek ustavi ter (III) da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema tega sklepa tožeči stranki plačati stroške postopka v višini 1.023,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper III. točko sklepa, in sicer iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter postopek tudi v tem delu ustavi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno izpodbijana je le odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi pravdnih stroškov. Pritožba opozarja, da je bilo o pravdnih stroških postopka, ki izvirajo iz konkretnega gospodarskega spora, že pravnomočno odločeno in da o tem prvostopenjsko sodišče ne bi bilo smelo odločati še enkrat. Tožeča stranka je namreč terjatev iz naslova pravdnih stroškov prijavila v stečajni postopek, ki se vodi nad toženo stranko, stečajna upraviteljica pa je v celoti priznala prijavljeno terjatev, prerekal pa je ni niti nihče od upnikov, kot izhaja iz končnega seznama preizkušenih terjatev v stečajnem postopku.

6. Na podlagi drugega odstavka 350. in prvega odstavka 363. člena ZPP mora pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev preizkusiti v mejah v pritožbi navedenih razlogov in po uradni dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava ter absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki so naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, in sicer je odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno (12. točka drugega odstavka 338. člena ZPP).

7. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil s sklepom prvostopenjskega sodišča predmetni gospodarski spor zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko prekinjen. Tožeča stranka je v stečajnem postopku nad toženo stranko, prijavila svoje terjatve, in sicer glavnico (197.175,71 EUR), ki je predmet konkretnega gospodarskega spora, iz tega izvirajoče pravdne stroške skupaj s sodnimi taksami (1.028,92 EUR + 3.225,00 EUR) ter kapitalizirani znesek zamudnih obresti v višini 66.007,96 EUR. S sklepom o preizkusu terjatev z dne 25. 8. 2016, ki je postal pravnomočen 10. 9. 2016, so bile toženi stranki priglašene terjatve v celoti priznane. Slednja je zaradi izgube pravnega interesa uveljavljati svojo terjatev v gospodarskem sporu dne 21. 9. 2016 umaknila tožbo.

8. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v prvi in drugi točki izreka odločilo, da se predmetni postopek, ki je bil zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko prekinjen, nadaljuje, saj je prenehal razlog za prekinitev postopka (drugi odstavek 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Zaradi umika tožbe je sodišče skladno s 188. členom ZPP ustavilo postopek. V tretji točki je sodišče odločilo o priglašenih stroških tožeče stranke, in sicer je nagrado za tožbo v višini 826,20 EUR, materialne stroške v višini 12,85 EUR ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.023,64 EUR skladno s prvim odstavkom 158. členom ZPP naložilo v plačilo toženi stranki.

9. Tožeči stranki je bila terjatev, ki izvira iz konkretnega gospodarskega spora, in sicer glavnica, stroški postopka in obresti, v celoti priznana v okviru stečajnega postopka nad toženo stranko. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da so bili v stečajnem postopku v obsegu priznanja terjatev, priznani tudi stroški postopka. Stečajni upravitelj je priznal tako nagrado za postopek kot materialne stroške, oboje povečano za DDV, skupaj torej 1.028,92 EUR. Glede na pravočasno prijavo upnikove terjatve v stečajnem postopku, kot izhaja iz končnega seznama preizkusnih terjatev in sklepa o preizkusu terjatev, bi sodišče prve stopnje moralo ta del zahtevka zavreči, saj je prenehala pravna korist tožeče stranke za priglasitev stroškov postopka (osmi odstavek 301. člena ZFPPIPP).

10. V konkretni situaciji je namreč treba upoštevati, da se v obeh postopkih (tako pravdnem kot stečajnem) odloča o obstoju iste terjatve. Ne gre torej za dva postopka, ki bi potekala vzporedno, temveč se zaradi koncentracije obravnavanja terjatev po volji zakonodajalca v stečajnem postopku obravnavajo vse terjatve, ki jih upniki uveljavljajo zoper stečajnega dolžnika. V tem smislu je torej mogoče šteti, da predstavlja stečajni postopek nadaljevanje pravdnega postopka. Priznanje terjatve v stečajnem postopku pa je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku (1. odstavek 316. člena ZPP). Primerjava pokaže, da ima ravnanje stečajnega upravitelja v stečajnem postopku, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov (1. odstavek 67. člena ZFPPIPP), enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Tudi v tem primeru gre namreč za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti (N. Plavšak: Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Razširjena uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2008, str. 233, VSL sklep I Cpg 129/2012 z dne 14.2.2012, VSL sklep I Cpg 999/2012 z dne 13.11.2012, VSL I Cpg 725/2014).

11. Glede na navedeno je višje sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo in tretjo točko izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo ter zahtevo tožeče stranke na povrnitev stroškov postopka zavrglo (3. točka 365 člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 354. člena ZPP).

12. Tožena stranka sama krije stroške, ki so ji nastali s sicer uspešno pritožbo, saj je za naključje v smislu prvega odstavka 156. člena ZPP treba šteti tudi zmotno ravnanje sodišča, ki je pogojevalo procesno dejanje in stroške stranke (glej N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, stran 42).