Court dismisses appeal in business fraud case, upholding conviction for creating false impression of loan repayment.

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženo se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

[JEDRO]

Ker pomeni preslepiti drugega pri njemu ustvariti zmotno predstavo o določenih okoliščinah, je v konkretnem primeru že v opisu kaznivega dejanja dovolj določno opredeljeno (konkretizirano), da je obtoženka pri oškodovanki z zagotovili, da ji bo posojeni denar vrnjen v roku enega tedna, o tej odločilni okoliščini ustvarila zmotno predstavo, in jo na ta način zapeljala, da se je za posojena denarna sredstva celo zadolžila s sklenitvijo bančne posojilne pogodbe, z dobo odplačevanja 60 mesecev.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bila obtožena S. K. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v okviru katere ji je bila določena kazen desetih mesecev zapora, z dveletno preizkusno dobo. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jo je prvostopenjsko sodišče oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse. Oškodovanka B. H. je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno, iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, pritožila obtoženkina zagovornica. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter še odloči o povrnitvi stroškov predmetne pritožbe.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V nasprotju s pritožnico, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno raziskalo vsa odločilna dejstva, da je za svoje zaključke nanizalo prepričljive razloge in da je na tako ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje pravilno uporabilo kazenski zakon, obtoženko pa utemeljeno spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1.

6. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, torej da dejanje, zaradi katerega se obtoženka preganja, ni kaznivo dejanje, pritožnica, po prepričanju sodišča druge, zatrjuje na podlagi zmotnega stališča, da opis očitanega ji dejanja ne vsebuje konkretizacije vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje namreč ugotavlja, da opis dejanja, kot je naveden v izreku sodbe prvostopenjskega sodišča, vsebuje vse z zakonom predpisane znake obravnavanega kaznivega dejanja.

Iz opisa dejanja izhaja očitek "preslepitve" kot aktivnega ravnanja obtoženke, ki je imelo za posledico nastanek premoženjske škode oškodovanki B. Očitek preslepitve drugega, kot izhaja iz opisa, je v navedbi "s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene" (v abstraktnemu delu opisa dejanja), ter v nadaljevanju, da je " preslepila B. H., da je družbi F. d. o. o., kot posojilo nakazala znesek 19.000,00 EUR, ko ji je dne 10. 8. 2010 v C.prikazovala, da družba F. d.o.o., katere direktorica je, nujno potrebuje denarna sredstva za izplačilo plač delavcem in ji ob tem zagotovila, da ji bo družba F. d.o.o., posojena denarna sredstva tudi vrnila v roku enega tedna ter jo napotila, da si, zaradi posoje denarja družbi F. d.o.o., H. uredi bančno posojilo, zaradi česar je B.

H., v prepričanju, da bo posojeni denar družbi F. d.o.o., dobila vrnjen v roku enega tedna, nato dne 11. 8. 2010 pri Delavski hranilnici, d. d.,sklenila kreditno pogodbo za znesek 20.000,00 EUR ..." (konkretizacija opisa). Ker pomeni preslepiti drugega, pri njemu ustvariti zmotno predstavo o določenih okoliščinah, je v konkretnem primeru že v opisu kaznivega dejanja dovolj določno opredeljeno (konkretizirano), da je obtoženka pri oškodovanki z zagotovili, da ji bo posojeni denar vrnjen v roku enega tedna, o tej odločilni okoliščini ustvarila zmotno predstavo, in jo na ta način zapeljala, da se je za posojena denarna sredstva celo zadolžila s sklenitvijo bančne posojilne pogodbe, z dobo odplačevanja 60 mesecev.

Posledica obtoženkinega ravnanja je bil nastanek premoženjske škode oškodovanki v znesku 13.300,00 EUR, s čimer je bilo kaznivo dejanje dokončano. Od posojenih 19.000,00 EUR, je oškodovanka namreč prejela vrnjenih le 5.700,00 EUR, za preostali znesek 13.300,00 EUR, kolikor je tudi znašala premoženjska korist družbe F. d.o.o., pa je bila oškodovana. Glede na to, da je obtoženka oškodovanko preslepila z zagotovili o vračilu posojenega denarja v roku enega tedna in ji na ta način prikazovala, da je posel varen, za popolnost opisa ni potrebno, da bi bile v njem navedene še specifične dejanske okoliščine kot npr. zamolčanje slabega finančnega stanja, blokade računov i. t. d., kot to meni pritožnica.

7. Opis predmetnega kaznivega dejanja obtoženki očita preslepitveni namen že ob sklenitvi posla. Glede te okoliščine se je prvo sodišče uspešno opredelilo pod točko 13 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi obtoženkinega zagovora, ki je bil potrjen z listinsko dokumentacijo in izpovedbami priče F. Ž., zanesljivo dognalo, da je obtoženka ob izposoji oškodovankinega denarja vedela za finančne težave družbe F. d.o.o., kljub temu pa si je denar za izplačilo plač delavcem izposodila od oškodovanke in ji ob tem prikazovala, da ji bo vrnjen v roku enega tedna.

Tudi sodišče druge stopnje se ne strinja z zatrjevanji obrambe, da naj bi obtoženka oškodovanki ob izposoji denarja navajala, da ji bo posojilo vrnjeno, ko bodo družbi F. d.o.o. izplačane terjatve do družbe V.. Čeprav priči U. H. in P. H. res nista slišali dogovora med obtoženko in oškodovanko glede roka vračila posojila, pa so logične in sprejemljive njune izjave, da sta se o tem z oškodovanko pozneje pogovarjala in oba sta navajala enotedenski rok vračila (P. H. je dopuščal tudi 14 dnevnega). Obenem pa ni verjetno, da bi oškodovanka, ki je sama morala vzeti dolgoročno posojilo za navedena sredstva, ki so zanjo vsekakor predstavljala kar precejšnji znesek, rok vračila prepustila bodočemu negotovemu dejstvu.

Kot okoliščino, ki naj bi potrjevala, da naj bi oškodovanka vedela, da bo posojen denar prejela šele, ko bo družbi F. d.o.o. poplačan V. dolg, pritožnica izpostavlja, da je oškodovanka obtoženko pozvala k vračilu denarja šele čez mesec ali dva. Pri tem je pritožnica spregledala, da je obtoženka vendarle oškodovanko, sicer z zamudo, s že 9. 9. 2010 z SMS sporočilom obvestila o nakazilu 500,00 EUR za uslugo in 400,00 EUR za obrok, kar je gotovo vsaj za kratek čas oškodovanko utrdilo v prepričanju o resnosti obtoženkinih zagotovil in jo za nekaj časa odvrnilo od ukrepanja.

Ker so se pa pozneje izplačila ustavila, je oškodovanka s hčerko U. H. (kar je slednja kot priča potrdila) obiskala obtoženko, slednja pa ji je še vedno zagotavljala vračilo dolgovanega zneska. Pod točko 11 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje tudi uspešno, na podlagi podatkov o prometu denarnih sredstev na računu družbe F. d.o.o., argumentiralo, da je družba v kritičnem obdobju na račun prejela dovolj sredstev za vračilo posojila, a je dala prednost plačilu drugih izdatkov. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo vlogo F.

Ž. v družbi F. d.o.o. v času sklepanja posla med obtoženko in oškodovanko. Obtoženki je bilo v predmetni kazenski zadevi z gotovostjo dokazano, da je na podlagi pooblastil, ki jih je imela v gospodarski družbi, prav ona sklenila posel z oškodovanko, in da je bila ona tista, ki se je v imenu družbe F. d.o.o. zavezala, da bo oškodovanki dolg poplačan v roku enega tedna.

8. Pritožbeno sodišče je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo po uradni dolžnosti. Določba 386. člena ZKP namreč predpisuje, da pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper ta del sodbe. Pri tem je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ni prav nobenega razloga za njeno spremembo v korist obtoženke. Sodišče prve stopnje ji je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo po vrsti in višini povsem ustrezno kazensko sankcijo, to je tako, ki ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obtoženkine krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter tudi osebnosti obtoženke. V določeni kazni desetih mesecev zapora, z dveletno preizkusno dobo, so se dovolj odrazile tudi ugotovljene olajševalne okoliščine in zato bo po prepričanju pritožbenega sodišča izrečena kazenska sankcija zadostila vsem smotrom kazenskopravnega varstva.

9. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obtoženkine zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Iz istih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obtoženko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka. Obtoženka je namreč upravičena do brezplačne pravne pomoči, saj na Zavodu za zaposlovanje prejema mesečno nadomestilo za brezposelnost v znesku 309,00 EUR, premoženja večje vrednosti pa nima. Zato bi plačilo sodne takse gotovo imelo škodne posledice za njeno vzdrževanje.