Appeal court quashes first-instance judgment for misappropriation due to unclear charge description and reasoning.

Ob ugoditvi pritožbi obdolženega B. L. in pritožbi njegove zagovornice ter po uradni dolžnosti se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

[JEDRO]

Pritožnika v pritožbenih obrazložitvah utemeljeno opozarjata na bistvo kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, ki je v razmerju med tistim, ki zaupa in tistim, ki mu je zaupano.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 8. 11. 2016 obdolženega B. L. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženi vrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačati sodno takso. Vse navedeno je bilo izdano v sodbi III K 29208/2014.

2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolženi in njegova zagovornica. Prvi se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da ga obtožbe oprosti. Obdolženčeva zagovornica se je pritožila zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženega obtožbe oprosti ali podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Oba pritožnika sta zahtevala še, da se ju o seji senata obvesti, čemur pritožbeno sodišče ni sledilo, saj ni bilo doseženo spoznanje, da bi bila navzočnost strank, koristna za razjasnitev stvari (445. člen ZKP), pritožnika sama pa te koristi v pritožbah nista posebej obrazložila.

4. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje.

5. Pritožnika v pritožbenih obrazložitvah utemeljeno opozarjata na bistvo kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena KZ-1, ki je v razmerju med tistim, ki zaupa in tistim, ki mu je zaupano. Čeprav je obdolženec po opisu dejanja v izreku sodbe deloval za račun gospodarske družbe A. , kot pooblaščenec, v nadaljevanju zaradi uporabljenega veznika "in" ni jasno, ali mu je bilo torej 7.933,33 EUR zaupanih v zvezi z zaposlitvijo, očitno pri tej družbi ali pa kot izvajalcu gospodarske dejavnosti, ki jo je v svojem imenu in za svoj račun opravljal za to isto družbo. Oboje hkrati ni možno, ker sicer pomeni, da je bilo z obdolženčevim ravnanjem prizadeto zaupanje in poneverjeno delodajalčevo premoženje in še zaupanje ter premoženje naročnika. Zadnje dejstvo je tudi sicer nejasno opisano, saj je po eni strani razumeti, da je bilo poneverjeno premoženje, ki dejansko ni šlo več navedeni gospodarski družbi, ki je obdolžencu zaupala in po drugi, da je posredi premoženje drugega upnika M. T. - B., C., ki obdolžencu po opisu dejanja ni ničesar zaupala.

6. Podobno kot zgoraj opis dejanja, zaradi katerega je izrek sodbe nerazumljiv, so po utemeljenih pritožbenih obrazložitvah nejasni še njeni razlogi. V 4. točki obrazložitve sodbe je namreč ugotovljeno, da je bilo obdolžencu zaupanih 7.933,33 EUR v zvezi z njegovo "odvetniško dejavnostjo, torej v zvezi z njegovo zaposlitvijo in opravljanjem gospodarske dejavnosti", kar po že preizkušenem opisu dejanja ni isto. Razen tega je v 9. točki obrazložitve sodbe navedeno, da je bil obdolžencu denar zaupan v zvezi z opravljanjem njegove zaposlitvene in gospodarske (odvetniške) dejavnosti, kar je že po sebi nerazumljivo, medtem ko je znova v 4. točki obrazložitve sodbe zaslediti, da je bilo obdolžencu s strani gospodarske družbe D. zaupano v nadaljnjo zakonito postopanje tudi preplačilo terjatve, vendar po preizkusu iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP brez znanih dokaznih podlag. To pa je za identifikacijo in konkretizacijo vsebine zaupanja glede preplačila terjatve in glede omenjene prizadetosti zaupanja, nujno, če naj bo sodba ne samo razumljivo, ampak tudi popolno obrazložena.

7. Po drugi strani se pritožbeno sodišče ni strinjalo, zlasti z obdolženčevimi zatrjevanji o nasprotju med izrekom in razlogi sodbe, saj da mu prilastitev dela denarja, kot je bila ugotovljena v razlogih sodbe, v njenem izreku neposredno ni bila očitana. Za konkretni del opisa dejanja to sicer drži, vendar je v abstraktnem delu opisa dejanja, prilastitev denarja izrecno navedena, medtem ko je z navedenim razpolaganjem, očitno z vsem denarjem, v konkretnem delu opisa dejanja, zajeta še prilastitev dela tega istega denarja.

8. Nerazumljivost izreka sodbe, nerazumljivost razlogov ter odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih so sestavine bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki ima po prvem odstavku 392. člena ZKP vselej za posledico razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Pomeni, da se pritožbeno sodišče s preostalimi pritožbenimi razlogi, ki bistvenim kršitvam določb kazenskega šele sledijo, ni moglo ukvarjati ter je na koncu v smislu tretjega odstavka 397. člena ZKP zgolj opozoriti na ustrezno konkretizacijo v opisu dejanja in posledično odločilnost dejstev, ki morajo biti po sodišču prve stopnje še enkrat preizkušena ter nato v sodbi enako ustrezno obrazložena.