Slovenian Supreme Court dismisses appeal on co-ownership fruits distribution without prior joint use request.

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Dokler stvar (nepremičnina) v solastnini ni razdeljena ter tudi ne obstaja dogovor o uporabi in/ali uživanju (delitvi plodov) solastne nepremičnine, s katerim bi se solastniki dogovorili, kateri del sporne nepremičnine lahko uporablja in uživa posamezni solastnik ali kako si bodo delili plodove stvari v solastnini, si posamezni solastnik ne more v celoti lastiti plodov (najemnine), ki jih prinaša določen del nepremičnine, četudi je nepremičnina sestavljena iz več samostojnih delov, na katerih je možna izključna uporaba, in sporni del v naravi ustreza obsegu solastniškega deleža solastnika, ki pobira najemnino zanj. Stališče, da uporaba stvari v obsegu, ki ustreza idealnemu deležu na stvari v solastnini, daje tudi pravico, da zadrži plodove, ki izvirajo iz tega dela stvari, oziroma da se plodovi delijo glede na celotno nepremičnino, zmotno tudi zato, ker niso nujno vsi deli sporne nepremičnine enako donosni. Pravilno je tako stališče sodišča druge stopnje, da za utemeljenost zahtevka po drugem odstavku 66. člena SPZ ni potreben noben predhodni poziv za izročitev nepremičnine v souporabo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženi gospodarski družbi nerazdelno dolžni tožnicama za obdobje od 1. 1. 2005 do 19. 1. 2005 plačati znesek 1.116,78 EUR, in sicer vsaki tožnici do 1/2 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, druga toženka pa je dolžna tožnicama plačati za obdobje od 20. 1. 2005 do 31. 12. 2005 znesek 19.808,21 EUR, za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2006 znesek 20.925,00 EUR, za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 12. 2008 znesek 41.850,00 EUR, za obdobje od 1. 1. 2009 do 3. 12. 2013 znesek 103.050,00 EUR, in za obdobje od 4. 12. do 31. 10. 2014 znesek 22.500,00 EUR, in sicer vsaki tožnici do 1/2 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar sta tožnici zahtevali več je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženk zavrnilo in je v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper takšno odločitev toženki vlagata revizijo iz vseh revizijskih razlogov in predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da njuni pritožbi v celoti ugodi ter izpodbijano prvostopenjsko sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V reviziji navajata, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na njun pritožbeni ugovor, da ju je obravnavalo kot enotni sospornici. Poudarjata, da bi moralo ugotoviti, katera od njiju je nepremičnino res uporabljala in v kakšnem obsegu in šele nato odločiti o višini uporabnine. Menita, da bi moralo sodišče ugotoviti tudi, katera od njiju je bila podpisnica najemne pogodbe. Navajata, da v tem primeru tudi ne bi bila pravilna odločitev, da sta dolžni znesek plačati nerazdelno. Menita, da bi se sodišče druge stopnje moralo opredeliti tudi do njunega ugovora, da jima je poziv za prepustitev nepremičnine v souporabo poslala le prva tožnica ne pa tudi druga tožnica, zaradi česar bi moralo sodišče tožbeni zahtevek druge tožnice zavrniti. Poudarjata, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da to dejstvo ni pravno pomembno, saj je pomembno, ali so bili izpolnjeni pogoji za denarno povračilo po 190. členu Obligacijskega zakonika za drugo tožnico in tudi v kakšnem obsegu prva tožnica nepremičnine ni mogla uporabljati. Menita tudi, da je napačna navedba sodišča druge stopnje, da je bilo na njima dokazno breme glede dejstva, da najemnine nista prejeli. Poudarjata, da sta tožnici tisti, ki bi morali dokazati, da sta toženki najemnino res prejeli, saj dejstvo, da je bila pogodba sklenjena, ne pomeni, da je bila tudi izpolnjena.

4. Sodišče je revizijo vročilo tožnicama, ki sta nanjo odgovorili. Navajata, da je dolžnost toženk za izročitev nepremičnine v souporabo nastopila že z izdajo odločbe o denacionalizaciji in zato poseben poziv ni bil potreben. Menita, da je podlaga za izplačilo ustreznega dela najemnine že v 66. in 67. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Opozarjata, da je denacionalizirana nepremičnina danes z drugo nepremičnino združena v večjo parcelo, denacionalizacijska odločba pa se glasi na vrnitev nacionalizirane parcele, katere lega v naravi je določljiva in da gre prav za tisti del nepremičnine, ki ga toženki neupravičeno tržita.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma poudarja, da je neutemeljen očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbeni ugovor glede sosporništva. Toženki sta v pritožbi ugovarjali, da sodišče napačno za obe tožnici uporablja izraz tožeča stranka in za obe toženki izraz tožena stranka in bi moralo upoštevati, da sta na strani tožeče in tožene po dve pravdni stranki. V nadaljevanju sta obrazložili, da bi bilo takšno poimenovanje pravilno le, če bi šlo za nujno sosporništvo, nato pa sta obrazložili, zakaj po njunem mnenju nimata položaja nujnih sospornikov. Navedli sta (2. str. pritožbe): "V tem smislu, kot da so pravdne stranke nujni sosporniki, sodba navaja dejanja oz. ravnanja ene od tožečih strank kot dejanja oz. ravnanja, ki sta jih storili obe tožeči stranki kot je obrazloženo v 2. točki te pritožbe in pri čemer gre za ravnanje, ki je bilo storjeno celo pred vložitvijo tožbe." V nadaljevanju pa sta toženki ugovarjali, da sodišče poziva prve tožnice ne bi smelo upoštevati tudi v korist druge tožnice. Ugovorov, ki jih toženki sedaj uveljavljata v reviziji, da bi moralo sodišče za vsako toženko posebej ugotoviti, ali je in v kakšnem obsegu je uporabljala zemljišče, toženki v pritožbi nista uveljavljali. Zato je neutemeljen očitek, da pritožbeno sodišče nanje ni odgovorilo.

7. Vsaka civilna pravda je zgrajena na sistemu le dveh strank: ene tožeče in ene tožene stranke. Lahko pa se pojavlja več oseb na strani tožeče ali tožene stranke. V tem primeru govorimo o več tožnikih in nikakor ne o več tožečih strankah. 1 Tako je povsem napačno izhodišče toženk, da je poimenovanje v pravdi odvisno od tega, ali so tožniki ali toženci nujni sosporniki.

8. Na ugovor, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o zahtevku za izplačilo dela prejete najemnine tožnicama, moralo upoštevati, da je poziv za izročitev nepremičnine podala le prva tožnica, je sodišče druge stopnje odgovorilo. Navedlo je, da je podlaga tega zahtevka v 66. členu SPZ, ki določa, da se plodovi, ki jih daje stvar v solastnini, delijo med solastnike v skladu z njihovimi idealnimi deleži, če pa to ni mogoče pa so plodovi v solastnini solastnikov matične stvari.

9. Vrhovno sodišče je že v podobni zadevi opr. št. II Ips 243/2014 obrazložilo, da dokler stvar (nepremičnina) v solastnini ni razdeljena ter tudi ne obstaja dogovor o uporabi in/ali uživanju (delitvi plodov) solastne nepremičnine, s katerim bi se solastniki dogovorili, kateri del sporne nepremičnine lahko uporablja in uživa posamezni solastnik ali kako si bodo delili plodove stvari v solastnini, si posamezni solastnik ne more v celoti lastiti plodov (najemnine), ki jih prinaša določen del nepremičnine, četudi je nepremičnina sestavljena iz več samostojnih delov, na katerih je možna izključna uporaba, in sporni del v naravi ustreza obsegu solastniškega deleža solastnika, ki pobira najemnino zanj. V tej odločbi je Vrhovno sodišče tudi poudarilo, da je stališče, da uporaba stvari v obsegu, ki ustreza idealnemu deležu na stvari v solastnini, daje tudi pravico, da zadrži plodove, ki izvirajo iz tega dela stvari, oziroma da se plodovi delijo glede na celotno nepremičnino, zmotno tudi zato, ker niso nujno vsi deli sporne nepremičnine enako donosni. Vse navedeno velja tudi za obravnavano zadevo. Pravilno je tako stališče sodišča druge stopnje, da za utemeljenost zahtevka po drugem odstavku 66. člena SPZ ni potreben noben predhodni poziv za izročitev nepremičnine v souporabo. Tako je neutemeljen revizijski ugovor toženk, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

10. Neutemeljen pa je tudi očitek, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili pravila o dokaznem bremenu. Materialno dokazno breme za dokazovanje, da sta toženki prejeli najemnino z oddajanjem dela nepremičnine je res na tožnicah. Vendar sta obe sodišči pravilno odločili, da se je z aneksom najemne pogodbe konkretno procesno dokazno breme prevalilo na toženki, ki bi morali z nasprotnimi navedbami in dokazi ovreči aktualni dokazni uspeh te listine. Obe sodišči sta ocenili, da toženkama to ni uspelo.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

12. Odločitev, da toženki sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnici pa nista zahtevali povrnitve njunih stroškov odgovora na revizijo.

1 J. Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ, Ljubljana 1961, str. 175.