Appeal dismissed; claim of constitutional rights violation does not convert administrative act dispute to constitutional review procedure.

I. Pritožba se zavrže.

II. Revizija se zavrže.

III. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

[JEDRO]

Zgolj to, da se v tožbi uveljavljajo tudi kršitve ustavnih pravic, pa ne pomeni, da ne gre več za spor zoper upravni akt, saj se kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v povezavi z izpodbijanim upravnim aktom lahko uveljavljajo tudi v sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.

Za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa ne gre, če je na postavljeno vprašanje mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila, torej tedaj, če je besedilo zakonskih določb, na katere se vprašanje nanaša, jasno.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Bpp 1583/2016 z dne 26. 8. 2016.

2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila pritožbo, podrejeno revizijo. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Navaja namreč, da gre v zadevi za pomembna pravna vprašanja, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse in da ima izpodbijana odločitev zanjo zelo hude posledice. Uveljavlja vse revizijske razloge po prvem odstavku 85. člena ZUS-1.

K I. točki izreka:

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Tožnica zoper izpodbijano sodbo v nasprotju s pravnim poukom, ki določa, da pritožba ni dovoljena, vlaga pritožbo. Njeno dovoljenost utemeljuje s trditvijo, da je v upravnem sporu uveljavljala kršitev človekovih pravic, zato je šlo za upravni spor po 4. členu ZUS-1 ter sodbo po 66. členu ZUS-1 in bi morala biti pritožba dovoljena na podlagi 73. člena ZUS-1.

5. Stališče tožnice je napačno, saj je zoper izpodbijano odločbo tožene stranke dovoljen upravni spor (2. člen ZUS-1), zato subsidiarnega upravnega spora za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin po 4. členu ZUS-1 zoper navedeni upravni akt sploh ni mogoče voditi in v njem odločiti. Zgolj to, da se v tožbi uveljavljajo tudi kršitve ustavnih pravic, pa ne pomeni, da ne gre več za spor zoper upravni akt, saj se kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin v povezavi z izpodbijanim upravnim aktom lahko uveljavljajo tudi v sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe na podlagi 66. člena ZUS-1, temveč sodbo na podlagi 63. člena ZUS-1 v povezavi s presojo zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, kar je v izpodbijani sodbi tudi jasno navedlo (17. točka obrazložitve). Zoper to sodbo pa pritožba ni dovoljena in je skladno z zakonom postala pravnomočna. Zato je pritožba nedovoljena in jo je treba zavreči na podlagi četrtega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

6. Revizija ni dovoljena.

7. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

8. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Kakšne so zahteve za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije in kako mora biti izkazan odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, da se lahko upošteva kot izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz citirane 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse Vrhovnega sodišča.(1)

9. Tožnica (v nadaljevanju revidentka) teh zahtev ni izpolnila. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje navaja „ali Služba za brezplačno pravno pomoč kot upravni organ lahko na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči posega v sodne odločbe o oprostitvi stroškov postopka, ki jih je izdalo pravdno sodišče na podlagi določb Zakona o pravdnem postopku v okviru pravdnega postopka“.

10. Za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa ne gre, če je na postavljeno vprašanje mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila, torej tedaj, če je besedilo zakonskih določb, na katere se vprašanje nanaša, jasno.(2) V obravnavani zadevi je tako očitno, da je s črtanjem 172. člena ZPP pristojnost za odločanje na podlagi Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) prešla na organe sodišč, pristojne za odločanje na podlagi ZBPP. Skladno z ZBPP pa so dolžni navedeni organi tudi odločiti o prenehanju brezplačne pravne pomoči, kadar za to nastopijo zakonski pogoji, torej tudi v primeru, če je bila prej brezplačna pravna pomoč odobrena s strani (drugega) tedaj pristojnega organa. To je v predmetni zadevi tožena stranka tudi storila po uradni dolžnosti, ko je ugotovila, da revidentka ne izpolnjuje pogojev za brezplačno pravno pomoč, ker je imela na NLB d.d. na dan 31. 5. 2016 denarna sredstva v pozitivni višini 93.606,31 EUR. Pri tem se tožena stranka niti ni opredelila do drugih dohodkov in premoženja tožnice. Navedeni razlagi o pristojnosti organov na podlagi ZBPP pritrjuje tako stališče Višjega sodišča v Ljubljani (v izpodbijani sodbi citirani sklep II Cp 1045/2016 z dne 7. 6. 2016) kot tudi stališče sodišča prve stopnje. Zatrjevanje revidentke, da o tem vprašanju obstaja v sodni praksi neenotnost pa je zgolj splošno in neizkazano.

11. Revidentka tudi ni izkazala, da je v tej zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijanega akta (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (npr. sklepi X Ips 346/2010 z dne 22. 12. 2010, X Ips 201/2011 z dne 7. 11. 2012, X Ips 42/2013 z dne 14. 3. 2013) mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Zgolj splošna navedba revidentke, da ima odločitev zanjo hude posledice, ker je v sporu z Republiko Slovenijo kot ekonomsko močnejšo stranko, kar naj bi posegalo tudi v več njenih ustavnih pravic, za to ne zadošča. Sama izguba navedene pravice do brezplačne pravne pomoči pa po ustaljeni sodni praksi še ne pomeni hudih posledic.

K III. točki izreka:

12. Revidentka je hkrati z revizijo predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Na podlagi 84. člena ZUS-1 lahko Vrhovno sodišče na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ker je o vloženi reviziji oziroma o njeni nedovoljenosti Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom, v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe. Zato je Vrhovno sodišče ob smiselni uporabi 89. člena v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZUS-1 zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

----

(1) Primerjaj s sklepi VSRS: X Ips 286/2008 , X Ips 189/2009, X Ips 423/2012 , X Ips 302/2013, X Ips 360/2013 in X Ips 86/2015.

(2) Primerjaj s sklepi VS RS: X Ips 170/2015 z dne 27. 8. 2015, X Ips 27/2015 z dne 5. 3. 2015, X Ips 277/2013 z dne 23. 10. 2014, X Ips 274/2011 z dne 24. 5. 2012 in X Ips 457/2012 z dne 10. 4. 2013.