Appeal dismissed; enforcement court does not assess debtor's ability to pay profit rent when granting tenancy rights.

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Izvršilno sodišče ob odločanju o dolžnikovem predlogu iz drugega odstavka 210. člena ZIZ ne presoja dejanskih finančnih zmožnosti dolžnika, da bo (profitno) najemnino tudi plačeval. Višina najemnine, ki jo je dolžnik dolžan plačevati kupcu prodanega stanovanja, je namreč primarno stvar sporazuma med kupcem in dolžnikom, v primeru, ko do sporazuma ne pride, pa jo določi sodišče v nepravdnem postopku.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo dolžnikovemu predlogu, da obdrži pravico do najema na dražbi prodanega stanovanja z ID znakom 1 še tri leta od dneva prodaje. V obrazložitvi sklepa je sodišče ugotovilo, da je dolžnik predlog podal pravočasno, da v nepremičnini dejansko prebiva ter da v predmetni zadevi ne gre za poplačilo kredita, vzetega za izgradnjo ali nakup stanovanjske hiše.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje upnik po svojem pooblaščencu iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Upnik v pritožbi opozarja, da je že v pripravljalni vlogi z dne 1.4.2015 izpostavil dejstvo, da bo dolžnik dolžan plačevati profitno najemnino, v zvezi s tem pa je poudaril, da take obveznosti dolžnik finančno ni sposoben izpolniti. Dolžnik je sicer zaslišan na naroku pavšalno zatrdil, da bo tako najemnino sposoben plačevati, ni pa predložil nobenih dokazov, zato upnik utemeljeno dvomi v dejansko zmožnost plačila najemnine, še posebno upoštevaje dosedanjo neuspešnost predmetne izvršbe. Nadalje pritožba opozarja na bistveno manjšo verjetnost prodaje tako obremenjene nepremičnine, pri kateri je dodatno vprašljiva tudi možnost izterjave take najemnine. Po mnenju pritožbe bi moralo zato sodišče pri presoji dolžnikovega predloga oceniti tudi realno plačilno zmožnost dolžnika, da plačuje profitno najemnino. Pritožba navaja, da se z ugoditvijo predlogu namreč vzpostavi najemno razmerje za določen čas treh let, ki ga iz razloga neplačevanja najemnine ni mogoče odpovedati. Poleg tega se sklicuje na namen 210. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki naj bi bil v tem, da se dolžniku omogoči razumen rok, da si poišče novo prebivališče, nikakor pa ni namen te določbe omogočiti zlorabo pravic upnika, da pride do poplačila svoje terjatve. Sodišče bi torej moralo kljub dejstvu, da ZIZ te dolžnosti sodišču izrecno ne nalaga, pri odločanju upoštevati tudi namen zakonske določbe, pri tem pa še izpostavlja svoje stališče, da celo ZIZ s tem, ko določa okvirno višino najemnine (profitna najemnina) sam napotuje sodišče v smeri preverjanja dolžnikove dejanske zmožnosti plačevanja najemnine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pri ponovnem odločanju o dolžnikovem predlogu, da obdrži pravico do najema na dražbi prodanega stanovanja (stanovanjske hiše), je prvostopenjsko sodišče ustrezno presodilo vse pogoje, ki jih za ugoditev takemu predlogu določa 210. člen ZIZ (pravočasnost predloga, dejansko bivanje v hiši ter izvor terjatve, ki se izterjuje v predmetni izvršbi). Pravilnosti teh ugotovitev pritožba ne prereka, pač pa vztraja na že predhodno izraženem stališču, da bi sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu moralo presoditi tudi dejansko dolžnikovo zmožnost plačevanja profitne najemnine. Tako stališče upnika pa v zakonski določbi 210. člena ZIZ nima podlage. Iz tretjega odstavka citirane določbe namreč izhaja, da je dolžnik od dneva izdaje sklepa o domiku dolžan plačevati profitno najemnino, pri čemer pa je višina najemnine primarno stvar sporazuma med kupcem in dolžnikom, šele v primeru, ko do sporazuma ne pride, pa jo določi sodišče v nepravdnem postopku. Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče, da bi moralo izvršilno sodišče ob odločanju o dolžnikovem predlogu preučiti možnosti dolžnika, da plačuje profitno najemnino, saj povzeta vsebina zakonske določbe izvršilnemu sodišču takega napotila nikakor ne daje (1). Poleg tega pa taka presoja tudi sicer ne bi bila mogoča že zaradi dejstva, da višina najemnine v tej fazi postopka še ni znana, zaradi česar seveda tudi ni mogoča presoja dolžnikovih realnih finančnih zmožnosti, da (profitno) najemnino tudi dejansko plačuje.

5. Glede na navedeno je bilo pritožbo upnika potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se skladno s 15. členom ZIZ smiselno uporablja tudi v postopkih izvršbe in zavarovanja).

6. Odločitev o zavrnitvi pritožbe zajema tudi zavrnitev priglašenih pritožbenih stroškov upnika.

op. št. 1: To je bilo upniku pojasnjeno že v sklepu Višjega sodišča v Kopru I Ip 41/2015 z dne 10.3.2015