Administrative court dismisses appeal where prior final decision on legal aid eligibility bars new request absent changed circumstances.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

V tem upravnem sporu se sodišče do določenih tožbenih navedb ne more opredeliti, saj je tožena stranka vlogo za brezplačno pravno pomoč zavrgla iz procesnih razlogov, ker je bilo o isti zadevi že enkrat odločeno. V tovrstnem upravnem sporu je možno uveljavljati le ugovore, ki se nanašajo na to, ali je bila že prej izdana zavrnilna odločba o isti zadevi in ali sta se od izdaje te odločbe dalje dejansko stanje ali pravna podlaga, na katerih temelji odločba, kaj spremenila.

158. člen Ustave Republike Slovenije določa, da je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in postopku, določenih z zakonom. Ko je enkrat o zadevi že pravnomočno odločeno, ni možno o isti zadevi še enkrat odločati, če ni predhodno prejšnja odločba odpravljena ali razveljavljena, razen če se medtem dejansko stanje ali pravna podlaga spremenita, kar pa za konkretni primer ne velja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani št. VIII Pg 1976/2015. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik dne 6. 12. 2016 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v navedeni zadevi. Tožena stranka je vpogledala odločbo istega organa št. Bpp 1996/2015 z dne 5. 10. 2015, iz katere izhaja, da je bila tožniku zavrnjena prošnja za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Pg 1976/2015 zaradi plačila 22.100,00 EUR. V tej odločbi je bilo navedeno, da že z višino lastnega premoženja presega višino mejnega zneska 14.042,88 EUR, kar izključuje pravico prosilca do brezplačne pravne pomoči. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), kjer je določeno, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Kot je bilo ugotovljeno z odločbo št. Bpp 1996/2015, je bil tožnik s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. II K 14213/2013 z dne 22. 8. 2015 spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine. Iz sodbe Višjega sodišča v Mariboru izhaja, da je tožnik v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja storil 36 kaznivih dejanj velike tatvine in z vdori v računalnike oškodovancev odtujil 1.867.335,00 EUR. Iz odločbe Bpp 1996/2015 in odgovora tožnika je razvidno, da je ostala sodba Okrožnega sodišča v Mariboru nespremenjena. Dejansko stanje in pravna podlaga v predmetni zadevi se od izdaje odločbe Bpp 1996/2015 nista spremenili. O zahtevi, za katero tožnik ponovno vlaga prošnjo, je bilo že odločeno, dejansko stanje ali pravna podlaga pa sta ostala isti.

2. Tožnik v tožbi navaja, da sodišče meni, da si je prilastil 1.867.335,00 EUR, kar se mu zdi absurdno. V zaporu je nemogoče urejati listine in težko dokazati, da temu ni tako. Obtožbe v kazenskem postopku je priznal izključno zato, ker je tožilstvo v predobravnavnem naroku predlagalo 22 let zapora, denarja za kvalitetno obrambo pa ni imel, nihče ga tudi ni podučil, da si lahko za obrambo na drugi stopnji priskrbi odvetnika, ki ga dodeli sodišče, zagovarjal se je sam in tako mu je bila kazen zvišana na 6 let. To, da si ni prilastil nobenega denarja, je razvidno tudi iz sodnega spisa. Je brez denarja, brez premičnin, nepremičnin, stalno prebivališče ima na centru za socialno delo, saj ga je medtem iz skupnega stanovanja izselila bivša partnerka. Nadalje navaja, da mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč v zadevah Pg 2267/2016 in Pg 1332/2014 in mu ni jasno, kako mu je bila v dveh zadevah brezplačna pravna pomoč ugodena, v tretji zadevi pa ne. Tudi v kazenski zadevi K 22203/2016 pri Okrožnem sodišču v Mariboru mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. Meni, da je tožena stranka nepopolno preverila dejansko stanje in ni v celoti preučila njegove prošnje. Ni upoštevala v zadostni meri, da je na prestajanju kazni in da težko pridobi listine, s katerimi bi lahko dokazal, da si ni pridobil sredstev. Predlaga, naj sodišče prošnji za brezplačno pravno pomoč ugodi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in razlogih za odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če se v isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu natančno obrazložila, zakaj obstajajo razlogi iz 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP za zavrženje ponovne prošnje za odobritev brezplačne pravne pomoči v zadevi, v kateri je bila prošnja že enkrat zavrnjena. Sodišče pri tem pritrjuje razlogom v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bila tožniku pred tem zavrnjena prošnja za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v v isti zadevi, to je v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. VIII Pg 1976/2015 zaradi plačila 22.100,00 EUR. Pravilno je ugotovila, da se dejansko stanje in pravna podlaga v predmetni zadevi od izdaje odločbe Bpp 1996/2015 nista spremenili.

6. V zvezi s tožnikovim zanikanjem, da bi si prilastil sredstva v višini 1.867.335,00 EUR, sodišče pojasnjuje, da se v tem upravnem sporu do teh tožbenih navedb ne more opredeliti, saj je tožena stranka vlogo za brezplačno pravno pomoč zavrgla iz procesnih razlogov, ker je bilo o isti zadevi že enkrat odločeno. V tovrstnem upravnem sporu je možno uveljavljati le ugovore, ki se nanašajo na to, ali je bila že prej izdana zavrnilna odločba o isti zadevi in ali sta se od izdaje te odločbe dalje dejansko stanje ali pravna podlaga, na katerih temelji odločba, kaj spremenila. Z vprašanjem, ali tožnik res razpolaga s tolikšnim premoženjem, se je tožena stranka ukvarjala v prejšnjem postopku, kjer se je odločalo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči o isti zadevi in katera je že zaključena, zaradi česar pri ponovni prošnji za isto zadevo o tem ni mogoče ponovno odločati. Za oceno pravilnosti izpodbijanega sklepa tudi niso relevantne tožbene navedbe o tem, kako se je tožnik branil v kazenskem postopku. Sodišče prav tako ne more v tem upravnem sporu upoštevati navedb o tem, da naj bi bil tožnik brez denarja in brez premoženja, saj je predmet tega spora procesna odločitev, kjer je bila vloga zavržena zato, ker je bilo o isti zadevi že enkrat odločeno. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da 158. člen Ustave Republike Slovenije določa, da je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in postopku, določenih z zakonom. Ko je enkrat o zadevi že pravnomočno odločeno, ni možno o isti zadevi še enkrat odločati, če ni predhodno prejšnja odločba odpravljena ali razveljavljena, razen če se medtem dejansko stanje ali pravna podlaga spremenita, kar pa za konkretni primer ne velja.

7. Glede tožbenih navedb o tem, da je bila tožniku v nekaterih drugih zadevah brezplačna pravna pomoč dodeljena, pa sodišče pojasnjuje, da je potrebno vsako zadevo obravnavati posebej glede na okoliščine in posebnosti vsakega posameznega primera. V tem upravnem sporu lahko sodišče ocenjuje le zakonitost sklepa, ki je predmet sodne presoje, torej sklepa št. Bpp 3303/2016 z dne 2. 3. 2017.

8. V zvezi s tožbenimi navedbami, da se tožnik nahaja v zaporu in da zaradi tega ne more urejati zadev, pa sodišče ugotavlja, da tudi ta navedba ne kaže na drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno že z odločbo št. Bpp 1996/2015, saj je bila ta okoliščina podana že v predhodnem odločanju tožene stranke.

9. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.