Appeal dismissed; home detention extended due to high recidivism risk despite prior probation failure.

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

[JEDRO]

Odreditev hišnega pripora kot milejšega ukrepa je nujno vezana na pričakovanje, da tisti, zoper katerega je hišni pripor odrejen, tega režima ne bo kršil. V obravnavani zadevi tako pričakovanje ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predhodno že izrečena kazenska sankcija (pogojna obsodba) očitno ni dosegla svojega namena, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil v kratkem času po preteku preizkusne dobe, določene v pogojni obsodbi za istovrstno kaznivo dejanje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom obdolženemu D.T. pripor iz razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), podaljšalo še po vloženi obtožnici.

2. Proti takemu sklepu je vložil pritožbo obdolženčev zagovornik, ki navaja razloge: bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve 20. in 22. člena Ustave Republike Slovenije, torej razloge po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP ter kršitve 20. in 22. člena Ustave Republike Slovenije ter pritožbenemu sodišču smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za podaljšanje pripora po vloženi obtožnici zavrne in pripor odpravi oziroma pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil obdolžencu pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP nazadnje podaljšan s sklepom sodišča prve stopnje I Ks 22726/2016 z dne 6.7.2016, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Kp 22726/2016 z dne 13.7.2016. Pred tem je bil zoper obdolženca odrejen pripor s sklepom preiskovalne sodnice opr. št. Kpd 962/2016 z dne 9.6.2016. Ta sklep je na pritožbo obdolženčevega zagovornika preizkušal zunajobravnavni senat, ko je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil s sklepom opr. št. I Ks 22726/2016 z dne 10.6.2016 ter Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ko je preizkušalo zahtevo za varstvo zakonitosti in jo je s sodbo opr. št. XI Ips 22726/2016 z dne 12.7.2016 zavrnilo. Obtožnica je bila vložena 3.8.2016, ko je bilo hkrati predlagano, da se obdolžencu pripor podaljša še po vloženi obtožnici, kar je bilo z izpodbijanim sklepom ugodeno.

5. Iz izpodbijanega sklepa izhaja (ponovna) ugotovitev sodišča prve stopnje, da se razlogi, ki so narekovali odreditev (podaljšanje) pripora zoper obdolženca, ob vložitvi obtožnice niso spremenili in so še vedno podani. Tako je ugotovljeno, da je še vedno podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, da je še vedno podana konkretna nevarnost, da bi na prostosti s kaznivimi dejanji nadaljeval (ponovitvena nevarnost), da je pripor neizogibno potreben ter da je sorazmeren ukrep.

6. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, kar pritožnik izpodbija v pritožbi, da je pri obdolžencu še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Te okoliščine je sodišče prve stopnje obrazložilo v 7. in 8. točki izpodbijanega sklepa. Pritožnik ima sicer prav, da obdolženec s strani policistov PP Koper ni bil opažen 25.4.2016, vendar navedena okoliščina na zaključek sodišča prve stopnje, da je pri obdolžencu podan navedeni priporni razlog, nima nobenega vpliva. Enako velja za okoliščino, ki jo izpostavlja pritožnik, to je, da je bil na avtocestnem počivališču 22.5.2015 zaustavljen v kombiniranem vozilu, na kraju obravnavanega kaznivega dejanja pa je bil zaloten z vozilom BMW. Pritožnik spregleda, da se v obravnavanem kazenskem postopku kot sostorilec nahaja tudi soobdolženi L.Ž., ki je bil skupaj s obdolžencem 7.6.2016 zaloten pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja, L.Ž. je bil tisti, ki je bil 25.4.2015 zaloten v kombiniranem vozilu Renault Master, obdolženec pa je v istem vozilu bil zaloten 22.5.2016, obakrat pa obstaja utemeljen sum, da so se v istem vozilu nahajale ukradene stvari iz objekta, v katerem sta bila oba zalotena pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje sklepanja, da je obdolženec ponovitveno nevaren, ni utemeljilo le na podlagi okoliščine, da je bil obdolženec zaloten pri izvršitvi obravnavanega kaznivega dejanja, ampak je upoštevalo tudi okoliščine, da je bil že obsojen za kazniva dejanja, v letu 2013 za kaznivo dejanje po prvem odstavku 186. člena KZ-1 ter v letu 2015 za istovrstno kaznivo dejanje, obravnavano kaznivo dejanje pa naj bi storil že dober mesec zatem, ko se je iztekel čas preizkusne dobe določene v pogojni obsodbi, da je brezposeln, da se preživlja s socialno podporo in s pomočjo staršev. Vse te okoliščine, upoštevajoč tudi težo obravnavanega kaznivega dejanja so bile že upoštevane pri odločanju o odreditvi pripora in njegovem podaljšanju ter se ob vložitvi obtožnice niso spremenile.

7. Sodišče prve stopnje je tudi razumno obrazložilo zaključek, da je podaljšanje pripora neogiben ukrep. Pritožnik to oceno neutemeljeno izpodbija. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da izpodbijani sklep o tem nima razlogov, saj nasprotno izhaja iz izpodbijanega sklepa, kjer je (ponovno) ugotovljeno, da se tudi glede tega niso spremenile okoliščine, ki so zoper obdolženca narekovale odreditev pripora. Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. XI Ips 22726/2016 z dne 12. julija 2016, je odreditev hišnega pripora kot milejšega ukrepa, nujno vezana na pričakovanje, da tisti, zoper katerega je hišni pripor odrejen, tega režima ne bo kršil. V obravnavani zadevi tako pričakovanje ni utemeljeno, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predhodno že izrečena kazenska sankcija (pogojna obsodba) očitno ni dosegla svojega namena, da naj bi obdolženec kaznivo dejanje storil v kratkem času po preteku preizkusne dobe, določene v pogojni obsodbi za istovrstno kaznivo dejanje. Glede na navedeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča podaljšanje pripora zoper obdolženca zaradi zagotavljanja varnosti ljudi neogibno potrebna in je podano sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode na eni in zagotavljanja varnosti ljudi na drugi strani.

8. Ocena pritožbenega sodišča torej je, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da so še vedno podani zakonski in ustavni pogoji za podaljšanje pripora (tudi z vidika trajanja pripora), zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj pritožnik odločilnih okoliščin ni mogel izpodbiti (tretji odstavek 402. člena ZKP).