Supreme Court allows appeal to stop traffic violation proceedings due to expiration of the two-year limitation period.

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni ter postopek o prekršku zoper pravno in odgovorno osebo ustavi.

II. Stroški postopka bremenijo proračun.

[JEDRO]

Postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, če gre za prekršek s področja varstva konkurence, pa postopek o prekršku ni dopusten, če preteče pet let od dneva storitve prekrška (prvi odstavek 42. člena ZP-1). Zastaranje postopka o prekršku pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, po vsakem pretrganju začne zastaranje teči znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (tretji odstavek 42. člena ZP-1). Zastaranje se pretrga tudi, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek (četrti odstavek 42. člena ZP-1).

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Prekrškovni organ Carinski urad Maribor je s plačilnim nalogom z dne 13. 9. 2012 pravno in odgovorno osebo pravne osebe spoznal za odgovorni storitve prekrška po prvem odstavku 124. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu. Pravni osebi je izrekel globo v višini 4.000,00 EUR, odgovorni osebi pa globo v višini 2.000,00 EUR. Storilki prekrška sta zoper navedeni plačilni nalog vložili zahtevo za sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče na Ptuju s sodbo ZSV 599/2012 z dne 23. 3. 2015 delno ugodilo ter izpodbijani plačilni nalog glede izreka sankcije spremenilo tako, da je pravni in odgovorni osebi ob uporabi 21. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izreklo opomin. V preostalem delu je sodišče izpodbijani plačilni nalog prekrškovnega organa potrdilo.

2. Zoper navedeno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve prvega odstavka 42. člena v zvezi s 3. točko 156. člena ZP-1. V obrazložitvi zahteve trdi, da je od zadnjega dejanja organa, ki je pristojen za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, do odločitve sodišča o zahtevi za sodno varstvo preteklo več kot dve leti. Ugotavlja, da iz spisa ne izhaja, da bi storilki po storitvi obravnavanega prekrška storili še kakšen prekršek. Na podlagi navedenega zaključi, da je očitani prekršek relativno zastaral. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilkama prekrška. Njun zagovornik je v odgovoru na zahtevo navedel, da Vrhovno državno tožilstvo pravilno ugotavlja, da Okrajno sodišče na Ptuju ne bi smelo izdati sodbe, saj je bil postopek o prekršku relativno zastaran in posledično nedovoljen. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sledi predlogu Vrhovnega državnega tožilstva, ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku ustavi.

B. 4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je od preizkusa zahteve za sodno varstvo in njenega posredovanja sodišču do odločitve sodišča preteklo več kot dve leti. V tem času ni bilo storjeno nobeno dejanje, ki bi bilo usmerjeno v pregon storilk prekrška in bi imelo za posledico pretrganje zastaranja. Zaradi nastopa zastaranja bi moralo Okrajno sodišče na Ptuju postopek o prekršku ustaviti.

5. Postopek o prekršku ni dopusten, če pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, če gre za prekršek s področja varstva konkurence, pa postopek o prekršku ni dopusten, če preteče pet let od dneva storitve prekrška (prvi odstavek 42. člena ZP-1). Zastaranje postopka o prekršku pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek, ki meri na pregon storilca prekrška, po vsakem pretrganju začne zastaranje teči znova, vendar postopek o prekršku v nobenem primeru ni več mogoč, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje postopka o prekršku (tretji odstavek 42. člena ZP-1). Zastaranje se pretrga tudi, če stori storilec v času, ko teče zastaralni rok, enako hud ali hujši istovrstni prekršek (četrti odstavek 42. člena ZP-1).

6. V obravnavanem primeru je iz podatkov prekrškovnega spisa razvidno, da je bil storilkama prekrška plačilni nalog izdan dne 13. 9. 2012. Zoper njega sta storilki prekrška vložili zahtevo za sodno varstvo, ki sta jo dopolnili z vlogo, ki jo je prekrškovni organ prejel dne 22. 10. 2012. Okrajno sodišče na Ptuju je zahtevo za sodno varstvo, skupaj s plačilnim nalogom in opisom dejanskega stanja prekrška prejelo 29. 10. 2012. Sodba Okrajnega sodišča na Ptuju je bila izdana dne 23. 3. 2015. Iz spisovnega gradiva ne izhaja, da bi bila v vmesnem času opravljena kakršnokoli dejanja, ki merijo na pregon storilk prekrška, prav tako pa iz podatkov spisa ni razvidno, da bi storilki storili enako hud ali hujši istovrstni prekršek, zato vrhovni državni tožilec utemeljeno navaja, da je v obravnavanem primeru postopek o prekršku zastaral.

C. 7. Do zastaranja pregona prekrška je prišlo 29. 10. 2014, zato bi moralo okrajno sodišče na podlagi 3. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 izdati sodbo, s katero bi postopek o prekršku ustavilo. Vrhovno sodišče je zato ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijano pravnomočno sodbo v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 spremenilo tako, da je postopek zoper storilki prekrška ustavilo.

8. Ker je bil postopek ustavljen, stroški postopka bremenijo proračun (četrti odstavek 144. člena ZP-1).