Supreme Court allows appeal, ruling compensation for inability to return property applies to substitute real estate cases.

I. Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem (zavrnilnem) delu in glede odločitve o stroških postopka razveljavita ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Položaj upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, je bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Ker nadomestna nepremičnina ustreza vrednosti podržavljenega premoženja, je varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen dalje lahko le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju toženki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 34.251,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več (razliko do zneska 96.884,05 EUR), je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še o stroških postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnica v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Trdi, da je materialnopravno zmotno stališče sodišč prve in druge stopnje, da ni upravičena do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ker ji določenih nepremičnin v denacionalizacijskem postopku ni bilo mogoče vrniti v naravi. Poudarja, da je odškodnina zaradi nemožnosti uporabe po drugem odstavku 72. člena ZDen ena od oblik denacionalizacije, tako kot sta plačilo odškodnine ali izročitev nadomestnega premoženja za nacionalizirano premoženje obliki denacionalizacije (42. člen ZDen), in da ni razumnega razloga, zakaj bi denacionalizacijski upravičenec v primeru, če mu določenega premoženja ni mogoče vrniti v naravi, izgubil upravičenje do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe po drugem odstavku 72. člena ZDen. Odškodnina, ki jo predvideva 42. člen ZDen, namreč ne zajema/pokriva tudi odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Izpodbijana odločitev predstavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča (ob tem se sklicuje na zadevi II Ips 218/97 in II Ips 729/2009). Zatrjuje tudi kršitev 14., 22., 23. in 26. člena Ustave ter 6. člena

Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. V tej zadevi je sporno, ali je denacionalizacijska upravičenka, ki je prejela v denacionalizacijskem postopku vrnjeno premoženje v obliki nadomestnih zemljišč, upravičena do odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen.

7. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 102/2016 z dne 6. 10. 2016 že (z obširno obrazložitvijo) zavzelo stališče, da je položaj upravičencev, ki jim je podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, bolj kot z upravičenci, ki jim je premoženje vrnjeno v obliki odškodnine v obveznicah SOD, primerljiv s tistimi, ki jim je premoženje vrnjeno v naravi. Ker nadomestna nepremičnina ustreza vrednosti podržavljenega premoženja, je varstvo upravičenčevega položaja za čas od uveljavitve ZDen dalje lahko le v določbi drugega odstavka 72. člena ZDen. Ob drugačni razlagi je upravičenec, ki mu je premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine, v slabšem položaju od ostalih upravičencev. Utemeljitev drugačnega stališča namreč ne more biti le v tem, da upravičencu ni vrnjeno prav tisto premoženje, ki mu je bilo odvzeto, in zato ne pomeni vrnitve v naravi, ampak odškodnino. To potrjuje tudi odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 729/2009 z dne 12. 7. 2012 (ko je upravičencu priznalo odškodnino po drugem odstavku 72. člena ZDen tudi v situaciji, ko je upravičenec v zvezi s pravdo po 88. členu ZDen, v kateri si je prizadeval za odpravo ovir za vrnitev v naravi, sklenil poravnavo in namesto v naravi od zavezanca za vračilo v naravi dobil denarno odškodnino).

8. Upoštevajoč navedeno stališče gre tožnici (po temelju) odškodnina iz drugega ostavka 72. člena ZDen tudi za tiste nepremičnine, ki ji niso bile vrnjene v naravi, temveč ji je bilo podržavljeno premoženje vrnjeno v obliki nadomestne nepremičnine.

9. Ker se zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede temelja tožbenega zahtevka sodišča z višino sploh niso posebej ukvarjala (višina namreč na dveh stopnjah ni bila preizkušena), je Vrhovno sodišče tožničini reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem (zavrnilnem) delu (in posledično glede odločitve o stroških postopka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

10. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

----