Appeal dismissed for introducing new facts about loan repayment without valid excuse under ZPP. The court upheld the first-instance judgment regarding the disputed debt amount.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP)

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z uvodoma navedeno sodbo, popravljeno s sklepom o popravi, je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka toženko obsodilo na plačilo 9.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi ter odločilo o pravdnih stroških (pod III. in IV. točko izreka). Pod II. točko izreka je presežni tožbeni zahtevek v višini 6.350,00 EUR z zamudnimi obrestmi zavrnilo.

2. S pravočasno pritožbo zoper sodbo toženka delno izpodbija prisodilni del sodbe, in sicer glede 5.000,00 EUR s pripadki. Uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožba trdi, da sodbe ni moč preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje ni popolnoma opredelilo do izvedenih dokazov in ker o verodostojnosti strank nima nobenih razlogov. Navaja, da je sodišče tožnico očitno favoriziralo, saj jo je opravičevalo kot ostarelo gospo, ki da se zaradi starosti ni mogla ničesar spomniti. V resnici je takšen opis tožnice povsem napačen, saj je zelo bistra in ima dober spomin. Trdi, da bi moralo sodišče toženki ob zaslišanju dopustiti, da pojasni, katera posojila so bila z zneskom 7.000,00 EUR odplačana. Pri znesku 5.000,00 EUR iz notarsko overjene listine z dne 20. 10. 2010 gre le za seštevek preteklih posojil in dogovorjenih obresti, in sicer za dne 20. 11. 2009 izposojenih 1.700,00 EUR, dne 22. 2. 2011 izposojenih 1.300,00 EUR, dne 6. 7. 2010 izposojenih 500,00 EUR, dne 6. 9. 2010 izposojenih 500,00 EUR ter dne 20. 9. 2009 izposojenih 350,00 EUR (dogovorjeno vračilo 400,00 EUR), ter zamudnih obresti v znesku 600,00 EUR. Toženka si je po podpisu te notarsko overjene listine še dne 4. 2. 2011 od tožnice izposodila 2.000,00 EUR. Z izročitvijo zneska 7.000,00 EUR na dne 20. 9. 2012 je toženka tožnici vrnila vsa do tega dne dana posojila z obrestmi. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da tožnica ni govorila resnice o prejemu denarja od toženke ter o podpisu listine o vračilu 7.000,00 EUR. Glede na to, da se je toženkina trditev o vračilu zneska 7.000,00 EUR izkazala za utemeljeno, tudi na podlagi mnenja izvedenca za preiskave rokopisov in podpisov, bi moralo prvo sodišče slediti toženki še v delu, ko je trdila, da je tožnici dolžna zgolj 4.000,00 EUR. Predlaga spremembo z zavrnitvijo nadaljnjih 5.000,00 EUR s pripadki oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica pritožbenega odgovora ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka s trditvami o nemožnosti preizkusa sodbe zaradi pomanjkljive obrazložitve le navidezno uveljavlja postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kakšne konkretne napake v sestavi sodbe, zaradi katere ne bi bil možen preizkus sodbe, namreč ne očita. Razčlenitev pritožbenih navedb glede razlogov, katerih pomanjkanje oziroma pomanjkljivost očita, pa pokaže, da s temi navedbami pravzaprav kritizira dejansko stanje, torej uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženka ni zatrjevala, zakaj naj bi bil z zneskom 7.000,00 EUR, vrnjenim na dne 20. 9. 2012, plačan tudi dolg iz naslova posojila z dne 20. 10. 2010. Kljub temu, da te ugotovitve pritožba ne izpodbija, velja pojasniti, da je toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da je 20. 9. 2012 z vrnitvijo zneska 7.000,00 EUR plačala vse dolgove in pri tem konkretno opredelila, da je vrnila 1.700,00 EUR izposojenih 20. 11. 2009, 1.300,00 EUR izposojenih 22. 2. 2011, 500,00 EUR izposojenih 6. 7. 2010, 500,00 EUR izposojenih 6. 9. 2010, 2.000,00 EUR izposojenih 4. 2. 2011, 350,00 EUR izposojenih 20. 9. 2009, glede katerih je bilo dogovorjeno vračilo 400,00 EUR, pa tudi 600,00 EUR zamudnih obresti. Pritožbena trditev, da gre pri znesku 5.000,00 EUR iz listine z dne 20. 10. 2010 zgolj za dolg, ki je do septembra 2012 narasel na 7.000,00 EUR zaradi na dne 4. 2. 2011 dodatno izročenih 2.000,00 EUR, predstavlja novo dejstvo, saj ta navedba postopku pred sodiščem prve stopnje ni bila stavljena. Ob pomanjkanju pritožbenih navedb, zakaj to dejstvo ni bilo zatrjevano pravočasno, se izkaže, da gre za tako imenovano nedovoljeno pritožbeno novoto, katere utemeljenosti pritožbeno sodišče ne sme presojati. V pritožbi sme namreč pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP (prvi odstavek 337. člena ZPP).

7. Dokazi so namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, in ne temu, da stranke z njegovo pomočjo izvedo, kakšne trditve naj postavijo. Ker toženka ni zatrjevala, da znesek 5.000,00 EUR iz listine z dne 20. 10. 2010 ne predstavlja novega posojila, ampak da gre le za seštevek preteklih posojil, danih toženki s strani tožnice do tega dne, ter dogovorjenih zamudnih obresti, sodišču prve stopnje tega dejstva z dokazi ni bilo potrebno razjasnjevati (7., 212. in 213. člen ZPP).

8. Ob dejanski ugotovitvi, da je tožnica na dne 20. 10. 2010 toženki posodila znesek 5.000,00 EUR, katere pritožba ni izpodbila in na katero je pritožbeno sodišče zato vezano, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo tega zneska (569. člen Obligacijskega zakonika).

9. Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopna sodba, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti ter sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

10. Toženka ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji z vložitvijo pritožbe nastali, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 154. člena ZPP).