Appeal dismissed as inadmissible because the defendant challenged a plea agreement sentence without legal grounds.

I. Pritožba se zavrže kot nedovoljena.

II. Obtoženca se oprosti plačila sodne takse za pritožbo.

[JEDRO]

V konkretnem primeru izrečeno sodbo ni dovoljeno izpodbijati zaradi odločbe o kazenskih sankcijah (4. točka prvega odstavka 370. člena ZKP), saj je bila izpodbijana sodba izrečena v skladu s pogoji, ki jih je državni tožilec določil za priznanje krivde s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde z dne 28. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je, preden je sprejelo sporazum o priznanju krivde, presodilo zakonitost v sporazumu dogovorjene kazenske sankcije, ni pa imelo pooblastila za presojo njene primernosti, saj je bila dogovorjena v skladu s svobodno voljo obeh strank sporazuma (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 25331/2013). Po svoji vsebini pritožbene navedbe, v katerih obtoženec graja višino določene kazni zapora za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem in tretjem odstavku v zvezi s 1. in 3. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 (točka 1 izreka) in sam način izvršitve enotne zaporne kazni, predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog iz 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP.

[OBRAZLOŽITEV]

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje, po sprejetem sporazumu o priznanju krivde z dne 28. 12. 2016, številka Kt/14872/2016, obtoženega M. L. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem in tretjem odstavku v zvezi s 1. in 3. točko prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ponarejanja listin po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 251. člena KZ-1. Za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu mu je bila po četrtem odstavku 324. člena KZ-1 in 48. členu KZ-1 določena kazen dveh let in petih mesecev zapora ter stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo dveh let, za kaznivo dejanje ponarejanja listin pa po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 kazen treh mesecev zapora, nakar mu je bila po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen dveh let in šestih mesecev zapora in stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo dveh let. Po 72. členu KZ-1 mu je prvo sodišče izreklo varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, pri čemer se mu za obdobje dveh let ne sme izdati vozniškega dovoljenja za motorna vozila B kategorije. Po petem odstavku 48. člena KZ-1 se mu zaradi izreka varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja ne izvrši kazen prepovedi vožnje motornega vozila. Po 56. členu KZ-1 se mu v izrečeno enotno kazen dveh let in šestih mesecev zapora in stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo dveh let, všteje čas prestan v pridržanju in v priporu od 10. 8. 2016 od 15.25 ure dalje. Po šestem odstavku 324. člena KZ-1 se mu odvzame motorno vozilo R. M., št. šasije X. Po 73. členu se odvzameta ponarejeni registrski tablici z oznako Y., natisnjeni na plastično podlago. Po 105. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je prvo sodišče oškodovanca J. in M. Č. napotilo, da priglašeni premoženjskopravni zahtevek v celoti uveljavljata v pravdi. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je sodišče prve stopnje obtoženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa se nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po uradni dolžnosti, izplačajo iz sredstev proračuna.

2. Zoper sodbo prvostopenjskega sodišča se je obtoženi M. L. pravočasno pritožil. Smiselno graja odločbo o kazni. Uvodoma znova iskreno obžaluje kaznivo dejanje in prevzema odgovornost. Oškodovancem se je opravičil. Izredno mu je hudo zaradi poškodb sopotnice, ki mu je bila zelo pri srcu. Vse bi dal za to, da bi lahko zavrtel čas nazaj. Obžaluje tudi kazniva dejanja, ki jih je počel v preteklosti in s tem uničeval sebe in druge. Večino časa bil pod vplivom mamil. Edini smisel življenju mu dajeta oba otroka. Z njima se je družil med vikendi. Pred predobravnavnim narokom mu je bilo rečeno, da je bolje, da sprejme kakršnokoli pogajanje oziroma kazen od tožilca, saj bo v nasprotnem primeru na sodišču dobil višjo kazen. Zato je privolil v sporazum. Želel je biti čim prej z otrokoma. Upal je, da bo kazen lahko prestajal na odprtem oddelku in tako imel boljše možnosti za stike z otrokoma. Navaja primer drugih obsojencev, ki jim je bilo to omogočeno tudi za hujša kazniva dejanja. Če bi vedel, da prošnji ne bo ugodeno, bi ne privolil v sporazum. Določena mu je bila skoraj polovica maksimalno zagrožene kazni. Pritožbeno sodišče prosi, da sodbo spremeni in mu omogoči prestajanje kazni na odprtem oddelku.

3. Pritožba ni dovoljena.

4. Pritožbeno izpodbijana sodba je bila obtoženemu M. L. izrečena na podlagi sporazuma o priznanju krivde, sprejetega na predobravnavnem naroku 6. 2. 2017. Obtoženec je tedaj izjavil, da je sam sklenil sporazum o priznanju krivde, da je ta sklenjen po njegovi prosti volji in po njegovi odločitvi, pri čemer sta sodelovala zagovornik odvetnik B. K. in državni tožilec. Tem navedbam sta pritrdila tudi navzoča okrajni državni tožilec in obtoženčev zagovornik. Prvostopenjsko sodišče je nato preizkusilo pogoje iz 450.č člena ZKP ter po zaključku, da je obtoženec razumel naravo in posledice prostovoljnega priznanja krivde, ki je jasno in tudi podprto z drugimi dokazi v spisu, s sklepom sprejelo sporazum o priznanju krivde (hrbtna stran list. št. 259), nakar je istega dne opravilo narok za izrek kazenske sankcije. Obtoženec je bil seznanjen, da zoper sklep o priznanju krivde ni pritožbe (četrti odstavek 450.č člena ZKP). Glede na navedeno gre zaključiti, da obtoženčeva pritožba ni dovoljena v delu, kjer osporava zakonitost in pravilnost sporazuma o priznanju krivde oziroma njegovega sprejetja po prvem sodišču.

5. V drugem odstavku 370. člena ZKP je predpisano, da se sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde in sporazuma o priznanju krivde ne sme izpodbijati iz razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, sodba, izrečena na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde pa ne zaradi odločb iz 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, če je sodba izrečena v skladu s pogoji, ki jih je državni tožilec določil za priznanje krivde v obtožnici ali s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde. Povedano drugače, v konkretnem primeru izrečeno sodbo ni dovoljeno izpodbijati zaradi odločbe o kazenskih sankcijah (4. točka prvega odstavka 370.

člena ZKP), saj je bila izpodbijana sodba izrečena v skladu s pogoji, ki jih je državni tožilec določil za priznanje krivde s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde z dne 28. 12. 2016, številka Kt/14862/2016 (list. št. 235 do 236). Sodišče prve stopnje je, preden je sprejelo sporazum o priznanju krivde, presodilo zakonitost v sporazumu dogovorjene kazenske sankcije, ni pa imelo pooblastila za presojo njene primernosti, saj je bila dogovorjena v skladu s svobodno voljo obeh strank sporazuma (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr.

št. I Ips 25331/2013). Po svoji vsebini pritožbene navedbe, v katerih obtoženec graja višino določene kazni zapora za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po četrtem in tretjem odstavku v zvezi s 1. in 3. točko prvega odstavka 324. člena KZ-1 (točka 1 izreka) in sam način izvršitve enotne zaporne kazni, predstavljajo nedovoljen pritožbeni razlog iz 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP. Tudi če bi bila obtoženčeva pritožba dovoljena glede načina izvršitve kazni, pa bi bila neutemeljena.

Pod točko 3 obrazložitve izpodbijane sodbe je prvo sodišče namreč pravilno pojasnilo, da po veljavni kazenski zakonodaji še ni imelo pooblastila za uporabo določbe tretjega odstavka 86. člena KZ-1C (Uradni list RS, št. 54/15), po kateri bi lahko v primeru, če je obsojencu izrečena kazen zapora do petih let, odredilo, da jo prestaja v odprtem ali polodprtem zavodu ali oddelku. V prehodnih določbah KZ-1C je namreč v tretjem odstavku 32. člena predpisano, da se do uskladitve določb Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) in Zakona o kazenskem postopku z zgoraj citirano določbo tretjega odstavka 86.

člena KZ-1C uporabljajo določbe 86. člena KZ-1. Z določbo novega tretjega odstavka 86. člena KZ-1C pa doslej še ni bil usklajen Zakon o kazenskem postopku (tozadevna novela kazenska postopkovnika, in sicer tretjega odstavka 359. člena ZKP, je predvidena v 102. členu Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZKP, ki pa je še v zakonodajni proceduri). Seveda pa okoliščina, da sodišče prve stopnje v predmetni kazenski zadevi še ni imelo zakonskega pooblastila za odločanje o izvršitvi kazni zapora na predlagan način še ne pomeni, da je obtoženec tudi sicer prikrajšan za možnost prestajanja izrečene mu kazni zapora v milejšem polodprtem oziroma odprtem režimu.

Premestitev obsojenca v zavod ali njegov oddelek s svobodnejšim režimom namreč dopuščajo tudi določbe ZIKS-1 in Pravilnika o izvrševanju kazni zapora, o premestitvi v okviru istega zavoda pa odloča direktor zavoda potem, ko dobi mnenje vodje oddelka (81. člen ZIKS-1).

6. Po 390. členu ZKP sodišče druge stopnje s sklepom zavrže pritožbo kot nedovoljeno, če se ugotovi, da jo je podala oseba, ki nima pravice do pritožbe, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala, ali če se ugotovi, da je pritožba umaknjena ali da je bila po umiku pritožba ponovno vložena, ali če pritožba po zakonu ni dovoljena. Ko je sodišče druge stopnje na podlagi zgoraj navedenega zaključilo, da obtoženčeva pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje po zakonu ni dovoljena, saj dejansko uveljavlja pritožbeni razlog iz 4. točke prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP, ki pa je po drugem odstavku 370. člena ZKP, v primeru sodbe, izrečene na podlagi sprejetega sporazuma o priznanju krivde, izključen, je po 390. členu ZKP pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

7. Obtoženec je brez vsakršnega premoženja, brez sredstev za preživljanje, nahaja pa se v priporu. Zato ga je tudi pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse, saj je ocenilo, da bi bilo s plačilom le-te ogroženo njegovo in vzdrževanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati.