Appeal dismissed; automatic stay of execution applies to personal bankruptcy proceedings unless specific statutory exceptions apply.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Higher Court in Ljubljane dismissed the creditor's appeal against the first-instance court's rejection of an execution request. The creditor argued that the debt represented the debtor's living expenses incurred after the personal bankruptcy proceedings began, which should be paid by the debtor personally. The court held that the statutory prohibition on executing against a debtor in bankruptcy proceedings applies automatically to personal bankruptcy cases, with exceptions strictly limited to specific scenarios not present here.
Legislator headnote
AI generated383. člen ZFPPIPP; 131. člen ZFPPIPP: The automatic prohibition on issuing an execution order against a debtor in bankruptcy proceedings applies to personal bankruptcy proceedings, and this prohibition takes effect at the admissibility stage of the execution request unless one of the narrowly defined statutory exceptions applies.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.
[JEDRO]
Pravilo o prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v stečajnem postopku, velja tudi za postopek osebnega stečaja (383. člen ZFPPIPP), izjeme od tega pravila pa so predvidene izključno v primerih, določenih v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP in v prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP.
Določba 131. člena ZFPPIPP se (razen v primerih izjem) uporablja za vse izvršilne postopke, in sicer že v fazi preizkusa dovoljenosti predloga za izvršbo.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo.
2. Upnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Pojasnjuje, da so temelj za njegovo terjatev računi, s katerimi je dolžniku zaračunal storitve v zvezi z ravnanjem z odpadki. Vsi računi se nanašajo na obdobje po začetku postopka osebnega stečaja (maj 2012 do oktober 2013), zato jih je dolžnik dolžan plačati sam. Skladno s tem sodišče določila 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, ne bi smelo uporabiti avtomatično, temveč bi to določilo eventualno lahko uporabilo šele po izdaji sklepa o izvršbi – v primeru dolžnikovega ugovora. Meni, da je odločitev sodišča vezana na predhodno ugotovitev dejstev o tem, ali gre za stroške, ki predstavljajo t.i. življenjske stroške stečajnega dolžnika in jih je dolžnik dolžan poravnati sam, ali tiste, ki jih je dolžan plačati upravitelj, česar pa sodišče ni ugotovilo. Kot dokaz prilaga pregled postavk kupcev in en primer računa. Višjemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi in izda sklep o izvršbi.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).
5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo, vložen na podlagi verodostojnih listin, s sklicevanjem na določbo prvega odstavka 131. člena ZFPPIPP, v skladu s katero po začetku postopka zaradi insolventnosti proti insolventnemu dolžniku ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi.
6. Upnik v pritožbi ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je postopek osebnega stečaja nad dolžnikom, ki še ni končan, začel pred začetkom predmetnega izvršilnega postopka, poudarja pa, da s predlogom za izvršbo izterjuje t.i. življenjske stroške dolžnika, ki so nastali po začetku postopka osebnega stečaja (to je po 25. 10. 2010) oz. med tem postopkom in jih je dolžnik zato dolžan plačati sam.
7. Pritožnikovo stališče, da bi sodišče prve stopnje glede na naravo izterjevane terjatve moralo dovoliti predmetno izvršbo, je pravno zmotno, saj nima podlage v določbah ZFPPIPP. Pravilo o prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v stečajnem postopku, velja tudi za postopek osebnega stečaja (383. člen ZFPPIPP), izjeme od tega pravila pa so predvidene izključno v primerih, določenih v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP in v prvem odstavku 390. člena ZFPPIPP. Ker v konkretnem primeru ne gre za nobeno od navedenih izjem (tega pritožnik tudi ne zatrjuje), je izpodbijana odločitev pravilna.
8. V zvezi s pritožbenim stališčem, da bi sodišče prve stopnje določilo 131. člena ZFPPIPP lahko eventualno uporabilo šele v primeru dolžnikovega ugovora zoper sklep o izvršbi, pa višje sodišče pritožniku pojasnjuje, da se določba 131. člena ZFPPIPP (razen v primerih prej določenih izjem) uporablja za vse izvršilne postopke (prim. prvi odstavek 130. člena ZFPPIPP), in sicer že v fazi preizkusa dovoljenosti predloga za izvršbo, torej pred izdajo sklepa o izvršbi (prim. VSL sklep I Ip 1830/2014 z dne 26. 6. 2014).
9. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).