Administrative court dismisses duplicate lawsuit against final judgment on same administrative act under ZUS-1.
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the plaintiff's lawsuit because a final, binding decision on the identical administrative act had already been issued in a prior proceeding. The plaintiff challenged a decision regarding free legal aid, arguing for a specific lawyer, while the defendant clarified the case concerned a different applicant and an act already adjudicated. The court rejected the new suit under Article 36, Paragraph 1, Section 8 of the Administrative Procedure Act, as it would violate the principle of legal certainty and judicial economy by allowing two contradictory rulings on the same matter.
Legislator headnote
AI generatedArticle 36, Paragraph 1, Section 8 of the Administrative Procedure Act; A lawsuit is inadmissible if a final and binding decision on the same administrative act has already been rendered in another administrative proceeding.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrže
[JEDRO]
Glede na to, da je bila glede istega upravnega akta v drugem upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba, je sodišče predmetno tožbo zavrglo na podlagi določbe 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Tožnica je 16. 11. 2016 pri naslovnem sodišču vložila vlogo, ki jo je naslovila kot „Pritožba Bpp 159/2016“. V vlogi je navedla, da se organ za brezplačno pravno pomoč iz nje norčuje, saj je zaprosila za odvetnika za zastopanje in ne za pravni nasvet. Iz vložene vloge, ki jo je sodišče štelo kot tožbo, izhaja, da tožnica ne razume utemeljitve organa za brezplačno pravno pomoč v delu, ki se nanaša na trditev, da je bila njena vloga za brezplačno pravno pomoč neobrazložena. Opozarja na neprimernost obrazca za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj vanj ne more vpisati vseh zahtevanih podatkov. Nasprotuje odločitvi organa za brezplačno pravno pomoč, ker ne potrebuje odvetnika za nasvet, ampak za zastopanje. Iz tega razloga zahteva razrešitev odvetnice A.A., ki ji je bila dodeljena z odločbo Bpp 1592/2016, do 7. 5. 2017. Zahteva da se ji v istem postopku, Bpp 1592/2016, dodeli ista odvetnica, ki jo bo zastopala v postopku zoper slovensko ambasado v Bosni. V nadaljevanju obširno pojasnjuje svojo odločitev in sodišču smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.
2. Ker tožnica tožbi ni predložila izpodbijanega akta, je sodišče 6. 11. 2016, na podlagi prvega odstavka 31. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), nanjo naslovilo poziv za odpravo pomanjkljivosti, v katerem je zahtevalo, da sodišču predloži izpodbijani akt, ki se izpodbija s tožbo. Tožnici je bil navedeni poziv vročen 17. novembra 2016. Dne 21. 11. 2016 je tožnica sodišču posredovala odgovor, v katerem je zahtevala, da se ji za brezplačno pravno pomoč, v zvezi s katero je vložilo tožbo, dodeli odvetnik, ki bo dopolnil tudi s pozivom sodišča zahtevano dopolnitev.
3. Tožena stranka je sodišču posredovala obvestilo, v katerem je sodišču pojasnila, da se vložena tožba zoper odločbo Bpp 159/2016 ne nanaša na prosilko, ampak drugega prosilca. Navedla je tudi, da se zadeva nanaša na akt tožene stranke Bpp 1592/2016 z dne 7. 11. 2016, o katerem je sodišče že odločilo s sodbo IV U 159/2016 z dne 15. 12. 2016.
4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:
5. Sodišče je na podlagi vložene tožbe ter v postopku predhodnega preizkusa tožbe pridobljenih podatkov, ter vpogleda v sodni spis IV U 159/2016 ugotovilo, da je bil upravni akt tožene stranke, odločba Bpp 1592/2016 z dne 7. 11. 2016, na katerega se nanaša dne 16. 11. 2016 vložena tožba, že predmet sodne presoje. Naslovno sodišče je namreč že odločalo o tožničini tožbi zoper odločbo tožene stranke Bpp 1592/2016 z dne 7. 11. 2016 in s sodbo IV U 159/2016 z dne 15. 12. 2016 tožbo zavrnilo. Navedena sodba je pravnomočna.
6. Glede na to, da je bila glede istega upravnega akta v drugem upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba, je sodišče predmetno tožbo zavrglo na podlagi določbe 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.