Appeal dismissed; claim for removal of structure requires ownership, not just neighbor protection. Owner must prove title to land where structure stands.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Odstranitev (dela) objekta trajne narave je tožnica upravičena zahtevati z lastninsko tožbo (rei vindicatio) in ne negatorno tožbo, ki je sicer tudi lastninske narave, vendar predvidena za varstvo pred omejevanjem lastninske pravice (vznemirjanjem) in ne za varstvo pred odvzemom stvari.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zavrnjen je zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja: 1) da jo toženec preneha vznemirjati s košnjo, sajenjem grmovnic, hojo, vožnjo in podobnimi posegi na njeni (tožničini) nepremičnini parc. št. 3, 4 in 5, vse k. o. X; 2) da toženec poruši del stavbe ..., ki sega na parc. št. 2 k. o. X tako, da bo severozahodna stena stavbe vsaj en meter oddaljena od posestne meje; 3) plačilo pravdnih stroškov.

2. Pritožuje se tožnica. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Soglaša, da se je objekt začel graditi leta 1987. Zanika dobrovernost graditelja C. C. Vedel je, da gradi na parc. št. 2 k. o. X, ki je bila v solasti G. G. do 1/2. Sklicuje se na prvi odstavek 266. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in meni, da bi bilo o obstoju stvarnih pravic treba odločiti na osnovi sedaj veljavnega SPZ. Le-ta ne predvideva pridobitve pravic na podlagi gradnje na tujem svetu. Ocenjuje, da je zemljišče nesporno tožničina last, na stavbi pa sodišče lastninsko pravico priznava tožencu. V prejšnjem družbeno lastninskem sistemu sta bila lastnik zemljišča in lastnik na njem stoječe stavbe lahko različni osebi. Po sedaj veljavni ureditvi je stavba samo sestavina zemljišča. Dvojni režim lastninske pravice sedaj ne obstaja. Ker 266. čl. SPZ ne priznava obstoja dveh pravic, toženec lastninske pravice ne more imeti. Tožnikov lastninski zahtevek – za ugotovitev lastninske pravice na parc. št. 2 k. o. X – je bil pravnomočno zavrnjen s sodbo P 66/2015 z dne 11. 11. 2015; pri tem drugi odstavek 271. čl. SPZ ni bil uporabljen. Stavba oz. njen del se v zemljiško knjigo lahko vpiše pod pogoji iz prvega odstavka 311. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Zahtevek za prenehanje vznemirjenja s košnjo, sajenjem grmovnic, hojo, vožnjo in podobnimi posegi je utemeljen na podlagi prvega odstavka 99. čl. SPZ. Toženec je dejanja priznal kot občasna dejanja. Neupravičeno je zavrnjen zahtevek z utemeljitvijo o pomanjkljivih trditvah. Vsakemu laiku je jasno, kaj pomeni košnja; neresna je trditev, da ni trditev o tem, katere novonastale parcele so v tožničini lasti. Iz parc. št. 1 in 2 obe k. o. X, ki sta bili po zemljiškoknjižnih podatkih nesporno v lasti tožnice, so nastale parc. št. 3, 4, 5 in 6, vse k. o. X. Z delitvijo se lastništvo ni spremenilo. Lastnik prej enovite parcele je lastnik novo nastalih parcel.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravna narava zahtevka za odstranitev (dela) stavbe S. je lastninsko pravne narave. Pravna podlaga zahtevka je 92. čl. SPZ, ker je zgrajeni objekt trajne narave. Z zgraditvijo objekta je toženčev pravni prednik zemljišče parc. št. 4 (prej del parc. št. 2) k. o. X tožnici in njenemu pravnemu predniku trajno odvzel iz posesti. Tožnica je zato pravno varstvo upravičena zahtevati z lastninsko tožbo (rei vindicatio) in ne negatorno tožbo, ki je sicer tudi lastninske narave, vendar predvidena za varstvo pred omejevanjem lastninske pravice (vznemirjanjem) in ne za varstvo pred odvzemom stvari.

5. Tožnica zahteva odstranitev stavbe ..., kolikor sega na zemljišče parc. št. 4 k. o. X in sicer tako, da bo ostanek stavbe od posestne meje (med parc. št. 4 in 7, obe k. o. X) oddaljen 1 m. Toženec se zahtevku upira s trditvijo, da je lastnik stavbe S. in da je zaradi leta 1987 izvedene gradnje tudi lastnik zemljišča, potrebnega za uporabo stavbe. Sodišče prve stopnje je sledilo tožencu. Ugotovilo je, da so tožnica oz. njeni pravni predniki za gradnjo vedeli, pa se gradnji niso uprli. Ker v treh letih po zaključeni gradnji odstranitve objekta niso zahtevali, so zamudili rok za zahtevo za odstranitev objekta. Ta rok je za primer graditelja, ki ni vedel, da gradi na tujem zemljišču, predpisan v 24. čl. ZTLR, za primer graditelja, ki je vedel, da gradi na tujem zemljišču, pa v 25. čl. ZTLR.

6. Pritožnica meni, da bi bilo pri presoji spornega razmerja treba uporabiti pozitivno stavarnopravno zakonodajo – dne 1. 1. 2003 uveljavljeni Stvarnopravni zakonik (SPZ), ki pridobitve lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu ne predvideva. Svoje stališče opira na prvi odstavek 266. čl. SPZ(1), ki ga pravilno citira, vendar napačno razlaga. Gre za prehodno določbo, ki sporoča, da zakon ne učinkuje za nazaj. Že pridobljenim pravicam ne odreka veljave; ne glede na to, na katerem pravnem temelju so bile pridobljene. Ne posega torej v stvarne pravice, ki so bile pridobljene pred njegovo uveljavitvijo, pa četudi na podlagi določil o gradnji na tujem svetu, ki jih ne pozna oz. lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču ne predvideva. Ker so se – zaradi gradnje stavbe S. – vsi pogoji za pridobitev lastninske pravice na zemljišču parc. št. 4 k. o. X iztekli pred uveljavitvijo SPZ, je graditelj pridobil lastninsko pravico na zemljišču in jo lahko pravno veljavno prenesel na toženca. Gre za originarni način pridobitve lastninske pravice, zato ni odločilno, da v zemljiški knjigi prenos lastninske pravice (na graditelja in na toženca) ni evidentiran.

7. Razlagati pa je – pred uveljavitvijo SPZ nastale – stvarne pravice treba skladno s pozitivno zakonodajo, torej skladno s SPZ. Tudi z gradnjo na tujem svetu pridobljena lastninska pravica je torej predmet varstva, ki je predvideno z 92. čl. SPZ. Za uspeh zahtevka za odstranitev (dela) stavbe ... bi morala tožnica izkazati, da je lastnica parc. št. 4 k. o. X. To ji ni uspelo. Ker je zaradi gradnje stavbe S. lastninska pravica na zemljišču parc. št. 4 k. o. X prešla na graditelja, tožnica ni lastnica te nepremičnine. Pritožba pravilno opozarja na enovitost zemljišča in stavbe v sedanji zakonodaji (8. in 18. čl. SPZ). Tožnica – kljub drugačnim zemljiškoknjižnim podatkom – ni lastnica niti zemljišča parc. št. 4 k. o. X niti na njem zgrajene stavbe. Njen lastninski zahtevek iz 2. točke zahtevka je zato utemeljeno zavrnjen.

8. Zahtevek za prenehanje vznemirjanja tožnice s košnjo, sajenjem grmovnic, hojo, vožnjo in za prepoved bodočega vznemirjanja je zavrnjen z utemeljitvijo, da tožnica ni izkazala, da toženec dejanja, ki jih tožnica šteje za protipravne posege (košnjo, sajenje grmovnic, hojo, vožnjo,) izvaja na zemljišču, ki je v njeni lasti. Ob vložitvi tožbe je tožnica zatrjevala posege na njenih zemljiščih parc. št. 1 in 2, obe k. o. X. V teku tega postopka sta z delitvijo parc. št. 1 k. o. X nastali parc. št. 5, ki je v tožničini lasti (zemljiškoknjižni podatki) in parc. št. 6 k. o. X, ki je v toženčevi lasti (sodba Okrajnega sodišča v Kamniku opr. št. P 66/2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 759/2016). Z delitvijo parc. št. 1 k. o. X pa sta v teku tega postopka nastali zemljišči parc. št. 3 k. o. X, ki je v tožničini lasti (zemljiškoknjižni podatki) in parc. št. 4 k. o. X, ki ni v tožničini lasti (ugotovitev tega pravdnega postopka). Iz trditev ni razvidno, v kateri del prejšnjih parc. št. 1 in 2, obe k. o. X, toženec posega. Prvostopenjsko sodišče pravilno navaja, da z izvajanjem dokazov pomanjkljivih trditev ni mogoče nadomestiti.

9. Do pravnega varstva pred vznemirjenjem je upravičen lastnik (prvi odstavek 99. čl. SPZ). Tožnica je zatrjevala vznemirjenje na zemljišču, ki je bilo označeno s parc. št. 1 in 2, obe k. o. X. V teku tega postopka se je izkazalo, da del tega zemljišča (sedaj označeno s parc. št. 6 in 4, obe k. o. X) ni v tožničini lasti. Tožnica svojih trditev o lokaciji posegov po parcelaciji ni konkretizirala oz. ni zatrjevala, da bi toženec posegal tudi izven zemljišča, ki je sedaj označeno s parc. št. 6 in 4, obe k. o. X. Da bi toženec protipravno posegal tudi na tisti del zemljišč parc. št. 1 in 2, obe k. o. X, ki ni locirano neposredno ob toženčevi hiši S. k. o. X in je v tožničini lasti (sedaj označeno kot parc. št. 3 in 5, obe k. o. X), ni zatrjevano. Zahtevek za prepoved vznemirjanja na parc. št. 4 k. o. X je utemeljeno zavrnjen, ker to zemljišče ni v tožničini lasti. Tudi zahtevek za zaščito pred vznemirjanjem je zato utemeljeno zavrnjen.

10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Prvi odstavek 266. čl. SPZ se glasi: Stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo tega zakona, ostanejo v veljavi z vsebino, kot jo določa ta zakon.