Appeal dismissed; notarization required only for post-judgment inheritance share transfers, not pre-judgment declarations. The court rejected the claim that a declaration of share transfer without notarization was invalid. The court held that the appeal was inadmissible because the declaration was a pre-judgment statement, not a post-judgment agreement requiring notarization. The court ruled that the appeal was inadmissible because the declaration was a pre-judgment statement, not a post-judgment agreement requiring notarization. The court held that the appeal was inadmissible because the declaration was a pre-judgment statement, not a post-judgment agreement requiring notarization.

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica in dedič sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Overitev po drugem odstavku 146. člena ZD nanaša na primer, ko dedič da izjavo potem, ko so dedni deleži s sklepom o dedovanju že določeni, delitev pa še ni bila opravljena. Le za takšen dogovor zakon določa posebno obličnost, ker dediči z njim posegajo v že pravnomočni sklep o dedovanju. Če je izjava podana pred izdajo sklepa o dedovanju, pa zanjo ni predpisana posebna oblika.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem A. A. ter kot oporočno dedinjo vsega zapustnikovega premoženja razglasilo B. B., in ob upoštevanju nujnega dednega deleža do 1/2 zapuščine zapustnikovega sina C. C. kot nujnega dediča. Nato je ugotovilo, da je oporočno dedinja odstopila svoj dedni delež nujnemu dediču, kar je slednji sprejel in tako deduje celotno zapuščino.

2. Proti sklepu se pritožuje dedinja pokojne oporočne dedinje B. B., uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (ZD) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da sklep spremeni. Sodišče je napačno štelo, da je oporočna dedinja veljavno odstopila svoj dedni delež zapustnikovemu sinu kot nujnemu dediču. Pogodba o prenosu dednega deleža mora biti po drugem odstavku 146. člena ZD overjena, sicer je nična. Izjava ni veljavna tudi zato, ker nima datuma in sodišče le sklepa, da je bila dana po smrti, o tem ni nobenega dokaza. Ker se oporočna dedinja ni odpovedala dedovanju dveh slik, gre za delno odpoved dediščini, ki jo sodišče ne sme upoštevati. Oporočna dedinja izjave ni podala sodišču, ampak nujnemu dediču, v zvezi s tem je sodišče zopet zmotno uporabilo materialno pravo. Izjava oporočne dedinje je tudi po vsebini nesmiselna in v izrecno škodo oporočne dedinje. Pritožnica sklepu očita napačno ugotovitev dejanskega stanja glede obsega zapuščine, saj v njej nista navedeni dve umetniški sliki, ki vsekakor sodita v zapuščino in sta tudi predmet nedatirane izjave oporočne dedinje.

3. Nujni dedič C. C. je odgovoril na pritožbo, zavrača vse pritožbene očitke kot neutemeljene in predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Zapuščinsko sodišče je pravilno zavrnilo vse ugovore oporočne dedinje oziroma njene pravne naslednice, da njena izjava (priloga A15) ni veljavna oziroma pravno učinkovita v zapuščinskem postopku po pokojnem A. A. Navedeno izjavo je pravilno opredelilo kot izjavo o odstopu dednega deleža (drugi odstavek 136. člena ZD), saj iz njene vsebine izhaja, da se ni želela odpovedati dedovanju, ampak je sprejela zapuščino, naklonjeno po oporoki, in se ji hkrati odpovedala v korist zapustnikovega sina C. C.

6. Zmotno je pritožbeno stališče, da odpoved dediščini v korist določenega sodediča, ki vsebinsko pomeni izjavo o odstopu svojega dednega deleža, ni veljavna, če ni overjena. Kot je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazloženo, se overitev po drugem odstavku 146. člena ZD nanaša na primer, ko dedič da izjavo potem, ko so dedni deleži s sklepom o dedovanju že določeni, delitev pa še ni bila opravljena. Le za takšen dogovor zakon določa posebno obličnost, ker dediči z njim posegajo v že pravnomočni sklep o dedovanju. Če je izjava podana pred izdajo sklepa o dedovanju, pa zanjo ni predpisana posebna oblika.(1) Glede tega tudi ne drži, da sklep ni obrazložen in da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Drži, da izjava, ki jo je poleg oporočne dedinje podpisal tudi nujni dedič, nima datuma, a glede na njeno vsebino in jasen zapis volje oporočne dedinje sodišče ne dvomi, da je bila izjava dana po smrti A. A., in ne prej (kdaj naj bi bila izjava zapisana in podpisana, pritožba ne pove). Ker izjava materialnopravno ni odpoved dediščini, ampak izjava o sprejemu dednega deleža in odstopu tega sodediču po drugem odstavku 136. člena ZD, je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo upoštevati delne odpovedi dediščini, ki jo zakon prepoveduje v prvem odstavku 136. člena ZD. Pravilno je tudi stališče sklepa o tem, da za veljavnost pisne izjave o odpovedi dediščini v korist določenega dediča ni pomembno, na kakšen način je bila predložena sodišču oziroma kdo jo je predložil. Končno pa je dokument nerazumen očitek pritožbe, da je izjava oporočne dedinje nesmiselna, ker naj bi bila izrecno njej v škodo.

8. Z obsegom zapuščine po pokojnem A. A., kot izhaja iz I. točke sklepa o dedovanju, sta pritožnica in nujni dedič izrecno soglašala na zapuščinski obravnavi 12. 5. 2016. Pritožbenih trditev o drugačnem obsegu zapuščine, zato ni mogoče upoštevati, ker gre za nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sprejeta na podlagi določbe prvega odstavka 174. člena ZD.

Op. št. (1): VSRS II Ips 51/2006, II Ips 246/1993.