Service by fiction requires actual residence; service on non-residential address is invalid under ZPP Art. 142.

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

[JEDRO]

Vročitev s fikcijo je mogoče sprejeti kot pravilno zgolj, če je opravljena na naslovu dejanskega prebivališča po predpisanem postopku. Fikcija vročitve sodnega pisanja v smislu 142. člena ZPP tako ni mogoča na naslovu, kjer se stranka v trenutku vročanja dejansko ne nahaja.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, izdane v tem postopku dne 30. 3. 2015.

2. Zoper sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da ni vedela, da se je toženka za daljši čas odselila. Čeprav živita na istem naslovu (v ločenih stanovanjih), toženka tožnice nikoli ne obvesti, da gre, kam gre in kdaj se vrne. O spremembi naslova je obvestila pošto in A., lahko bi tudi pritožnico, ali na poštnem nabiralniku pustila obvestilo o novem bivališču. Tudi sicer bi se lahko vsak teden ali dva oglasila na pošti in prevzela nevročene sodne pošiljke ali izpraznila poštni nabiralnik na dotedanjem naslovu. Ob podpisu "Naslovnikovega naročila" je bila toženka podučena, da njeno naročilo ne velja, med drugim, za pisma v pravdnem postopku. To je na naročilu jasno zapisano. Toženka je s tem, ko ni ravnala tako kot bi lahko, postopala malomarno, neskrbno in neodgovorno, zato ji država za takšno ravnanje ne bi smela stati ob strani. Tožnica sprejema stališče, da je pomembno dejansko prebivališče, ne pa tudi, da to velja za vse primere, tudi za tiste, kjer naslovniki poštnih pošiljk ravnajo neodgovorno in opustijo potrebne skrbnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je toženka v relevantnem obdobju dejansko prebivala na naslovu K. in ne na naslovu iz tožbe, kjer ji je bilo sodno pisanje (zamudna sodba) vročano s fikcijo (142. člen Zakona o pravdnem postopku-ZPP). To pa pomeni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita – vročitev s fikcijo je mogoče sprejeti kot pravilno zgolj, če je opravljena na naslovu dejanskega prebivališča po predpisanem postopku. Fikcija vročitve sodnega pisanja v smislu 142. člena ZPP tako ni mogoča na naslovu, kjer se stranka v trenutku vročanja dejansko ne nahaja.

5. Pritožbene navedbe na pravilnost odločitve ne morejo vplivati. Ni bistveno, da je bila tožnica pri poizvedbah in pri navedbi toženkinega naslova več kot skrbna, da ni vedela, da toženka na tem naslovu v spornem obdobju dejansko ni živela, saj je ta o tem ni obvestila(1), da tudi na poštnem nabiralniku ni pustila obvestila o novem naslovu. Bistveno je, in takšno stališče sta potrdili tudi Ustavno in Vrhovno sodišče, takšna pa je tudi ustaljena sodna praksa, da je vročitev sodnega pisanja v smislu fikcije iz 142. člena ZPP mogoča le na naslovu, kjer se stranka dejansko nahaja. Takšnega stališča tudi ne more spremeniti zapis na "Naslovnikovem naročilu" z dne 18. 8. 2014 (priloga B 4), ki pa tudi sicer nima takšne vsebine kot jo izpostavlja pritožba – v njem ni zapisano, da naročilo o prepošiljanju poštnih pošiljk ne velja za pošiljke iz pravdnega postopka, temveč le, da se, med drugim, pisma v pravdnem postopku vročajo po posebnih zakonih.

6. Kot rečeno je torej odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita (drugi odstavek 42. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Op. št. (1): čeprav je tožnica njena mati