Appeal dismissed; contract for usufruct is valid and performance by death does not invalidate it.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (prvi odstavek II. točke, III. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker gre pri sporni pogodbi po vsebini za pogodbo o preužitku, ki je odplačna in aleatorna, so brez pomena pritožbeni očitki, da se pogodba ni izpolnjevala ali vsaj ne dovolj dolgo, ker sta starša pravdnih strank kmalu po njeni sklenitvi umrla.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem A. A. ne spada parcela št. 1 k. o. X, ker je last tožnika. V presežku je ugotovitveni zahtevek zavrnilo. Tožencema je naložilo, da morata dovoliti vknjižbo lastninske pravice na navedeni parceli na ime tožnika do celote oziroma izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za tak vpis. Nazadnje ju je zavezalo še k nerazdelni povrnitvi tožnikovih pravdnih stroškov v znesku 3.059,78 EUR z obrestmi.

2. Toženca se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata, naj sodišče druge stopnje sodbo spremeni in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztrajata, da je bila tožba vložena po poteku roka iz napotitvenega sklepa, torej prepozno. Sicer pa je pogodba med tožnikom in staršema pravdnih strank z dne 7. 2. 2005 že na prvi pogled nična. S pogodbo bi morali soglašati vsi nujni dediči, a je bila sestavljena celo brez vednosti tožencev. Sklenjena je bila iz nemoralnih razlogov zgolj zato, da bi starši in tožnik oškodovali toženca kot nujna dediča. Pogodba se v resnici ni izpolnjevala. Tožnik staršema ni pomagal, sicer pa pomoči niti potrebovala nista. Oče je bil tedaj že varovanec D. Poleg tega sta imela oba dovolj denarja, pokojnino in prihranke, za razliko od tožnika, ki je bil štiri leta brezposeln, premoženje njegovega podjetja v stečaju pa ni zadoščalo niti za pokritje stroškov postopka. Tožnikove priče niso znale pojasniti, kako je tožnik skrbel za starše. Gre za priče, ki so v odnosu odvisnosti od tožnika, priča B. B. pa je celo v sporu s toženkinim možem. Sporna pogodba je v resnici prikrita darilna pogodba. Tožnik staršema ni pomagal pri gradnji, starša pa njemu sta. Po predhodnem dednem dogovoru bi moral imeti v X. prevzeti toženec, ki je v gradnjo vložil 32.000,00 EUR, tako pa sta starša razpolagala z njegovim premoženjem v tožnikovo korist. Za povrh toženka ni bila dedno odpravljena, čeprav je skrbela za staro mamo B. B.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženca v pritožbi znova načenjata vprašanja, na katera jima je obširno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje. Za svojo odločitev je v izpodbijani sodbi navedlo jasne in tehtne dejanske in pravne razloge, ki jim pritrjuje tudi sodišče druge stopnje.

6. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno zavrnilo pomisleke tožencev o pravočasnosti tožbe in jima pojasnilo, da rok za njeno vložitev ni bil prekluziven. Pravilno je ocenilo pravno naravo pogodbe, ki so jo tožnik in starša pravdnih strank sklenili 7. 2. 2005. Ne glede na njen naslov gre po vsebini za pogodbo o preužitku, ki je odplačna in aleatorna. Brez pomena so zato pritožbeni očitki, da se pogodba ni izpolnjevala ali vsaj ne dovolj dolgo, ker sta starša pravdnih strank kmalu po njeni sklenitvi umrla.

7. Sodišče prve stopnje je poleg pravdnih strank natančno zaslišalo tudi številne priče. Večina prič je potrdila tožnikove trditve o izpolnjevanju pogodbe in o vzrokih za njeno sklenitev, zato jim je sodišče upravičeno verjelo. Toženca s posplošenim očitkom, da gre za priče, ki naj bi bile odvisne od tožnika, ena od njih pa v sporu s toženkinim možem, ne moreta omajati verodostojnosti njihovih izpovedi. Tožnik je po izvedenih dokazih izpolnjeval svoje pogodbene obveznosti ne samo do matere, ampak tudi do očeta, zato je odveč pritožbeni poudarek, da mati pravdnih strank ni bila lastnica sporne nepremičnine, ki je predmet tožbenega zahtevka.

8. Ni bistveno, če sta starša pravdnih strank imela dovolj svojih sredstev za lastno preživljanje. Odločilne za presojo so storitve, ki jih je s pogodbo prevzel tožnik, in jih je, kot so pogodbene stranke v pogodbi izrecno ugotovile, izpolnjeval že dotlej. Te so za starša pravdnih strank očitno imele tudi neko subjektivno vrednost, še posebej zaradi skrhanih odnosov s tožencema. Njuna teza, da starša tožnikove pomoči in skrbi sploh nista potrebovala, v izvedenih dokazih nima nobene opore.

9. Tožencema tako tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da naj bi šlo v obravnavanem primeru za neodplačno oziroma darilno pogodbo. Sicer pa morebitno neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti nima za posledico ničnosti pogodbe; slednjo lahko povzročijo le napake pri njeni sklenitvi. Soglasje potomcev oziroma nujnih dedičev ni pogoj za veljavnost pogodbe o preužitku. Brez podlage je tudi pritožbena teza, da naj bi sporna pogodba imela nemoralno in zato nedopustno podlago, češ da so pogodbeniki s sklenitvijo sporne pogodbe nameravali oškodovati toženca kot nujna dediča. Takega učinka pravzaprav ne bi mogli doseči, saj ima nujni dedič v vsakem primeru, tudi če je zapustnik presegel razpoložljivi del zapuščine, pravico do nujnega deleža (razen ob razdedinjenju ali dedni nevrednosti). Kot je tožencema pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pa uveljavljanje njunega nujnega deleža ni predmet te pravde.

10. Pritožbene trditve, da toženka še ni bila dedno odpravljena, torej ni mogoče upoštevati pri odločanju o pritožbi. Enako velja za zatrjevani dogovor, da naj bi imetje v X. po smrti očeta prevzel toženec. Bistveno je, da je oče pravdnih strank, kljub svojim morebitnim drugačnim prejšnjim obljubam, nazadnje razpolagal s sporno nepremičnino v korist tožnika. Dejstvo, da je pri gradnji staršem pomagal samo toženec, ne predstavlja nobene ovire za uveljavitev tožnikove lastninske pravice na sporni parceli. Sicer pa toženec samo s sklicevanjem na svoja vlaganja, brez ustreznega nasprotnega zahtevka, drugačne odločitve v tej pravdi ne more doseči.

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja. Sodišče druge stopnje jo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo izpodbijano sodbo.

12. Ker sta toženca s pritožbo propadla, nista upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Odločitev o teh je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).