Appeal dismissed: No interim order for debt security; agent receipt does not change creditor status.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Postavitev pooblaščenca za sprejem izpolnitve ne spreminja vsebine izpolnitve. To pomeni, da upnik ostaja isti. Izpolnitev tretji osebi dejansko predstavlja izpolnitev upniku. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ima zato dolžnik do upnika zahtevek za vrnitev plačila in ne do tretje osebe.

V primeru zavarovanja denarne terjatve je treba izkazati t.i. subjektivno nevarnost oziroma konkretno ravnanje dolžnika, ki preti bodoči realizaciji upnikove terjatve. Če te nevarnosti ni, mora upnik pač potrpeti, dokler njegova pravica do izvršbe ne postane izvršljiva.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog drugega tožnika, po katerem naj se drugi toženki prepove vsakršno odtujevanje in obremenjevanje nepremičnin, in sicer posameznega dela št. 20 v stavbi št. ... k. o. ... (ID ...) z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v njegovo korist.

2. Drugi tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo brez formalne opredelitve pritožbenih razlogov in s predlogom, da naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Ne strinja se z zaključkom sodišča prve stopnje, da niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe. Dejstvo je, da je druga toženka prejela denar na svoj račun. Pri tem ni pomembno, ali ga je v svojem imenu in za svoj račun. Za tožnika je odločilno, da je na toženkin račun plačal 50.000,00 EUR, ki mu jih toženka nikoli ni vrnila. Tožnika se ne tiče, kako bosta toženca uredila svoje razmerje. Pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženka ne kaže znakov nameravanega razpolaganja s stanovanjem, kar pa se bo spremenilo, ko bo prejela tožbo. Pripominja, da so bili v lokalni publikaciji Občin Kamnik, Domžale, Mengeš, Trzin in Komenda – X, objavljeni oglasi o prodaji lokala I. Lokal je prodajala nekdanja toženčeva zunajzakonska partnerica. Toženka z izdajo začasne odredbe tudi ne bi pretrpela nikakršne škode.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Drugi tožnik je predlagal začasno odredbo v zavarovanje njegove denarne terjatve, ki izvira iz kupoprodajne pogodbe, ki sta jo tožnika sklenila s prvim tožencem. Tožnika sta svojo pogodbeno obveznost plačila kupnine izpolnila. Med drugim je tožnik po izrecnem naročilu prvega toženca drugi toženki nakazal del kupnine v višini 50.000,00 EUR. Ker drugi toženec svoje pogodbene obveznosti na izročitev lokala, tako da bi kupca pridobila lastninsko pravico, ni izpolnil, sta tožnika zahtevala vrnitev kupnine. Drugi tožnik, ki je izpolnil svojo obveznost do prvega toženca tako, da je na račun druge toženke nakazal znesek 50.000,00 EUR, zahteva vrnitev kupnine od druge toženke.

5. Materialnopravna podlaga izpodbijane odločitve je v določilu 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Ta določa, da izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Hkrati pa mora izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da noben od obeh naštetih pogojev v obravnavani zadevi ni izpolnjen.

6. Po določilu prvega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika (OZ) mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Očitno gre v obravnavanem primeru za slednji primer oziroma primer, ko je upnik (prvi toženec) postavil pooblaščenca za sprejem izpolnitve dolžnikove (prvotožnikove) obveznosti. Postavitev pooblaščenca za sprejem izpolnitve pa ne spreminja vsebine izpolnitve. To pomeni, da upnik ostaja isti. Izpolnitev tretji osebi dejansko predstavlja izpolnitev upniku. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ima zato dolžnik do upnika zahtevek za vrnitev plačila in ne do tretje osebe.

7. Drugi tožnik pa tudi ni izkazal nevarnosti, da bi bilo zaradi ravnanja druge toženke izplačilo terjatve onemogočeno ali precej oteženo. V primeru zavarovanja denarne terjatve je treba izkazati t.i. subjektivno nevarnost oziroma konkretno ravnanje dolžnika, ki preti bodoči realizaciji upnikove terjatve. Če te nevarnosti ni, mora upnik pač potrpeti, dokler njegova pravica do izvršbe ne postane izvršljiva. Če namreč nevarnosti ni, se upnik ne izpostavlja, da bo zaradi čakanja na pravnomočno in izvršljivo sodno odločbo brezuspešena bodoča izvršba. Drugi tožnik v pritožbi zgolj pavšalno zatrjuje, da toženka z izdano začasno odredbo ne bi pretrpela nikakršne škode. Te okoliščine pritožbeno sodišče ni presojalo, ker je drugi tožnik v predlogu za izvršbo tudi ni navajal. Gre torej za pritožbeno novoto, ki ne more biti predmet pritožbenega preizkusa, saj drugi tožnik hkrati ne navaja okoliščin iz prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki dopuščajo izjemo od navedenega splošnega pravila pri postopanju pritožbenega sodišča.

8. Pritožba je tako neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).