Appeal partially allowed; court remands case to lower court to assess contract intent regarding infrastructure management.

1. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v 1. točki (razen glede zadnjega odstavka) in 2. točki izreka ter glede odločitve o pravdnih stroških in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (zadnji odstavek 1. točke izreka) potrdi.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Pri presoji sklepčnosti tožbenega zahtevka bi moralo sodišče izhajati iz namena same Pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženke zahteval, da prevzame v upravljanje in vzdrževanje komunalno opremo, ki jo je na podlagi Pogodbe o opremljanju stavbnih zemljišč v območju X št. 1/2003-P z dne 27. 6. 2006 zgradila tožnica, in sicer v obsegu cestno prometnega omrežja, kanalizacijskega omrežja, omrežja meteorne kanalizacije ter vodovodnega omrežja. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnice, s katerim je zahtevala, da toženka parcele cestnega omrežja prevzame tako, da sprejme ponudbo tožnice za brezplačni prenos teh parcel v lastništvo toženke ter da jih proglasi za javno dobro v upravljanju Občine ...

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik. Pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru uživa sodno varstvo ter da je za odločanje o zahtevku pristojno pravdno sodišče. Poudarja, da tožbeni zahtevek ni nesklepčen. Ker je sodišče celoten postopek vodilo tako, kot da je zahtevek postavljen pravilno, sodišču očita izdajo sodbe "presenečenja". Poudarja, da tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je toženka dolžna prevzeti komunalno opremo v last in posest, ni mogoč. Tožnica namreč ni lastnica določenih nepremičnin, pod katerimi se nahaja komunalna oprema, zato prenosa v lastništvo ni mogoče izvesti. Meni, da je zato zahtevek, ko od toženke zahteva zgolj prevzem objektov v upravljanje in vzdrževanje, pravilen. Enako velja za zahtevek za sprejem ponudbe za prenos lastninske pravice na cestnem omrežju. Pogodba je namreč sklenjena, ko ena od strank sprejme ponudbo druge stranke, tožnici pa se je prav takšen tožbeni zahtevek zdel najbolj pravilen. Sodišču prve stopnje očita pomanjkljivo materialno procesno vodstvo ter kršitev pravice do izjave. Čeprav je toženka v svojih vlogah opozarjala na nesklepčnost tožbe, je sodišče postopek vodilo in razpisalo kar tri naroke za glavno obravnavo ter na ta način tožnico pustilo v prepričanju, da je postavljeni zahtevek pravilen. Ugovor toženke zato ne more nadomestiti materialno procesnega vodstva sodišča. Poudarja, da toženka tudi sicer ne poda jasnih argumentov glede nesklepčnosti zahtevka, kar je še dodaten razlog, da bi na morebitno nesklepčnost zahtevka v okviru načela odprtega sojenja moralo opozoriti sodišče.

3. Tožnica na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da sta tožnica skupaj z ostalimi lastniki zemljišč na eni strani ter toženka na drugi strani dne 27. 6. 2006 sklenili pogodbo o opremljanju stavbnih zemljišč na območju X št. 1/2003P (priloga A3, v nadaljevanju: Pogodba). Tožnica trditveno podlago gradi na 15. členu Pogodbe, ki lastnikom zemljišč po končani izgradnji komunalne opreme in pridobitvi uporabnih dovoljenj omogoča neodplačen prenos objektov in naprav (vodovodno in cestno omrežje) v last in posest občine. S tožbenim zahtevkom zahteva izpolnitev pogodbe, pri čemer od toženke zahteva, da v upravljanje in vzdrževanje prevzame komunalno opremo, in sicer cestno prometno omrežje z omrežjem in objekti javne razsvetljave, kanalizacijsko omrežje, omrežje meteorne kanalizacije ter vodovodno omrežje. Hkrati zahteva, da toženka parcele cestnega omrežja prevzame tako, da sprejme ponudbo za brezplačen prenos teh parcel v lastništvo toženke ter jih proglasi za javno dobro v upravljanju Občine ...

6. V zvezi z zahtevkom glede prenosa cestnega omrežja v lastništvo pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da za takšen zahtevek ni ustrezne pravne podlage. Iz Pogodbe namreč tovrstna obveznost toženke ne izhaja. Že po sami Pogodbi je namreč toženka dolžna prevzeti v last in posest cestno omrežje in zato ni potreben ponoven sprejem ponudbe. Tožnica bi zato v tem delu morala postaviti drugačen zahtevek, katerega del bi bila zahteva za sklenitev pogodbe z natančno specifikacijo nepremičnin z zemljiškoknjižnim dovolilom, na kar je bila s strani toženke ustrezno opozorjena (primerjaj pripravljalno vlogo toženke na list. št. 55 do 58 in 97 do 98). Pritožbeni sodišče je zato v tem delu pritožbo zavrnilo in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Pritrditi velja pritožbenim očitkom, da je odločitev glede drugega dela zahtevka preuranjena. Pri presoji sklepčnosti tožbenega zahtevka bi namreč sodišče moralo izhajati iz namena same Pogodbe. Iz prvega člena Pogodbe tako izhaja, da toženka v času gradnje individualnih stanovanjskih objektov v območju X ni predvidela finančnih sredstev za komunalno opremljanje zemljišč, zato so se pogodbene stranke dogovorile, da lastniki zemljišč gradnjo izvedejo sami. Stranki sta podrobneje njihove obveznosti uredili v 10. in 11. členu Pogodbe, toženka pa se je v zameno zavezala (13. člen Pogodbe), da bo lastnike zemljišč oziroma njihove pravne naslednike oprostila komunalnega prispevka po 143. členu takrat veljavnega Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1)(1). Drži sicer stališče sodišča prve stopnje, da se s tožbenim zahtevkom od toženke zahteva, da komunalno opremo prevzame v upravljanje in vzdrževanje, kar se razlikuje od pogodbenega dogovora. Kljub navedenemu tožbeni zahtevek po stališču pritožbenega sodišča ni nesklepčen, saj iz trditev tožnice izhaja točno to, kar zahteva v tožbenem zahtevku, in sicer, da je toženka za izpolnitev svojega dela pogodbenih obveznosti dolžna prevzeti komunalno in drugo infrastrukturo v upravljanje in vzdrževanje. Po stališču pritožbenega sodišča na ta način tožnica zahteva "nekaj manj" in ne "nekaj drugega" od pogodbeno dogovorjenega. V skladu s 37. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) namreč lastninska pravica obsega pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati, kar vključuje tudi upravljanje in vzdrževanje s stvarjo.

8. Pritožbeno sodišče v tem delu pripominja, da je bilo sklepanje pogodb, na način kot sta to naredili pravdni stranki, možno že pred uveljavitvijo Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju: ZPNačrt)(2). Iz določbe 137. člena, v času podpisa pogodbe veljavnega ZUReP-1, tako izhaja, da je komunalna infrastruktura (z izjemo grajenega javnega dobrega) lahko v javni ali zasebni lasti. Gradnjo komunalne infrastrukture načeloma zagotavlja občina, pri čemer gradnjo objektov in omrežja komunalne infrastrukture lahko s pogodbo odda fizični ali pravni osebi (138. člen ZUreP-1). Dogovor, ki sta ga v konkretnem primeru sprejeli pravdni stranki je bil tako mogoč že po takrat veljavni zakonodaji, pri čemer je kasnejši zakon (ZPNačrt) dodatno določil, da je občina dolžna prevzeti komunalno opremo, ko je zanjo izdano uporabno dovoljenje. Ker novejši zakon ne določa, kaj predstavlja prevzem komunalne opreme, je po stališču sodišča druge stopnje mogoč tudi zgolj prevzem v upravljanje in vzdrževanje.

9. Ker se sodišče zaradi zmotnega materialno pravnega izhodišča ni opredelilo do ostalih trditev in ugovorov pravdnih strank, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo delno razveljavilo (glede prvega do šestega odstavka prve točke in v celoti druge točke ter odločitve o pravdnih stroških) ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izhajati iz namena Pogodbe. Glede na to, da so slednjo poleg pravdnih strank podpisali tudi lastniki zemljišč, se bo v prvi vrsti moralo opredeliti do vprašanja aktivne legitimacije. Če bo ugotovilo, da je tožnica aktivno legitimirana za vložitev tožbenega zahtevka, bo v smislu 103. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa obveznost sočasne izpolnitve dvostranskih pogodb, moralo ugotoviti, ali je tožnica v celoti izpolnila svoj del pogodbenih obveznosti. Ob tem bo moralo izhajati iz dejanskega namena pravdnih strank ob sklepanju pogodbe. Tako se ne bo smelo osredotočiti zgolj na 15. člen Pogodbe, temveč opraviti celovito presojo vseh pogodbenih in zakonskih določil, navedenih zgoraj.

10. V posledici razveljavitve izpodbijane sodbe je bilo treba odločitev o pritožbenih stroških pridržati za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 110/2002 s spre.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 33/2007 s spre.