Appeal dismissed; insurer's decision to renew policy despite unpaid premiums is a free business choice not barred by prior debt.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Materialno pravo morebitne sklenitve nove zavarovalne pogodbe ne pogojuje s poplačilom neplačanih zapadlih terjatev. Gre za prosto poslovno odločitev zavarovalnice, kot je vseskozi navajala tožeča stranka.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi ohranilo v veljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožencu naložilo, da tožeči stranki plača nadaljnje pravdne stroške v višini 10 EUR.

2. Toženec v pravočasni pritožbi navaja, da izpodbija predmetno terjatev, saj je svoje obveznosti do upnika v celoti poravnal 9. oziroma 10. 12. 2016 ob sklenitvi nove zavarovalne police za isti osebni avtomobil, v zvezi s tem pa prilaga tudi listinske dokaze. Ponovno navaja, da je splošno znano, da če ne bi imel poravnanih zapadlih obveznosti, ne bi mogel skleniti novega zavarovanja. Smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka je na vročeno pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrženje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem se sme sodba izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje pa lahko ne glede na navedeno razveljavi sodbo oziroma sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (prvi in drugi odstavek 458. člena ZPP). V obravnavani zadevi za tak primer ne gre.

6. Pritožbeno sodišče je torej vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je pritožbena navedba (posledično pa dokazi, predlagani v zvezi z njo), da je toženec sporno terjatev že poravnal, neupoštevna. Kot je pojasnilo prvostopenjsko sodišče, toženec svojih trditev tekom postopka na prvi stopnji ni dokazal. Nove navedbe, da je terjatev poravnal 9. oziroma 10. 12. 2016, ko je sklenil novo polico, na odločitev pritožbenega sodišča ne morejo vplivati. Ob tem pritožbeno sodišče, ne da bi se spuščalo v pravočasnost teh navedb, zgolj pripominja, da niti iz pritožbi priloženih listin (priloge B 7 do B 10) ne izhaja, da bi toženec poravnal terjatev, ki je predmet tega postopka.

7. V zvezi z navedbo toženca, da je splošno znano, da sklenitev nove zavarovalne pogodbe ni mogoča, če obstajajo pretekle neporavnane obveznosti, je že prvostopenjsko sodišče pojasnilo, da takšen sklep na podlagi materialnega prava ni mogoč. OZ določa le, da obveznost zavarovalnice po zavarovalni pogodbi preneha v primeru, če zavarovalec ali kdo tretji ne plača do zapadlosti zavarovalne premije, ki je zapadla po sklenitvi pogodbe, po tridesetih dneh od dneva, ko je bilo zavarovalcu vročeno obvestilo zavarovalnice o zapadlosti premije (tretji odstavek 937. člena OZ). Po izteku tega roka lahko zavarovalnica razdre zavarovalno pogodbo brez odpovednega roka (četrti odstavek 937. člena OZ). Gre za možnost, ki jo zavarovalnici daje materialno pravo, zato je njej prepuščeno, ali jo bo izkoristila. Materialno pravo morebitne sklenitve nove zavarovalne pogodbe ne pogojuje s poplačilom neplačanih zapadlih terjatev. Gre za prosto poslovno odločitev zavarovalnice, kot je vseskozi navajala tožeča stranka.

8. Pritožba torej ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških je posledica zavrnitve pritožbe in je vsebovana v odločitvi (prvi odstavek 165. člena v povezavi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Ker tožeča stranka s svojim odgovorom ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ki jih tudi sicer ni z ničimer izkazala.